ALI VERJAMEŠ V ŽIVLJENJE PO PORODU?
Prvi otrok v maternici vpraša drugega: »Ali verjameš v življenje po porodu?« Drugi mu odgovori: »Seveda verjamem. Nekaj že mora obstajati po porodu. Mogoče sva tukaj zato, da se pripraviva na to, kar bova kasneje.« »Neumnost,« je rekel prvi. »Po porodu ni življenja. Kakšno življenje bi to sploh bilo?« Drugi je rekel: »Ne vem, vendar se mi zdi, da bo tam več svetlobe kot tukaj. Mogoče bova hodila z nogami in jedla z usti. Morda bova imela druga čutila, ki jih zdaj še ne moreva razumeti.« Prvi otrok je odgovoril: »To je absurdno. Hoja je nemogoča. In to, da bi jedla z usti? Ne bodi smešen! Popkovina nama zagotavlja prehrano in vse, kar potrebujeva. Vendar je zelo kratka, zato je življenje po porodu logično izključeno.« Drugi je vztrajal: »Še vseeno mislim, da življenje po porodu obstaja – morda le v drugačni obliki kot je to sedaj. Morda ne bova več potrebovala fizične povezave s popkovino.« Prvi je odgovoril: »Neumnost. In če obstaja, zakaj se potem še nihče ni vrnil od tam? Porod je konec življenja in po porodu ni nič drugega kot tema, tišina in pozaba. To naju ne pelje nikamor.« »No, ne vem,« je rekel drugi otrok, »vendar bova zagotovo srečala Mamo in ona bo poskrbela za naju.« Prvi je odgovoril: »Mamo? Ali ti res verjameš v Mamo?! Smešno! Če obstaja Mama, kje je sedaj? Ali si jo že kdaj videl?« »Mama je povsod okoli naju. Obkrožena sva z njo. Sva del nje. V njej živiva. Ta svet ne bi mogel obstajati brez nje.« »No, jaz je ne vidim, zato je logično, da ne obstaja.« Na kar je drugi odgovoril: »Včasih, ko si v tišini, ko se osredotočiš in res poslušaš … lahko zaznaš njeno prisotnost in slišiš njen ljubeč glas, ki kliče od zgoraj.« Vir: Útmutató a Léleknek
Preberite si župnijski list v pdf obliki: