PRVI DAN V TEDNU
Veliko noč praznujemo prvi dan v tednu. V nasprotju s soboto, ki je dan počitka (po hebrejski besedi šābath, počivati) in sedmi dan v tednu, je velika noč in s tem tudi nedelja prvi dan v tednu kot dan novega stvarjenja ob Jezusu, vstalem od mrtvih. Oddihu in sprostitvi je namenjena že sobota, saj sobotno zvonjenje ob 4h popoldne (pozimi ob 3h) imenujemo delopust. Sobota je lahko čas za nakupe in za potrebno rekreacijo, nedelja in zlasti še velika noč naj bo praznik, ko se zavemo svoje svobode v skupnosti z Bogom in s svojimi bližnjimi ob globokem doživljanju veselja nad življenjem, ki nam ga je prinesel od mrtvih vstali Zveličar. Takšno praznovanje je utrjevalo upanje na vstajenje prvim kristjanom in ga utrjuje tudi nam.
Novost vstajenja je izražena s poudarjanjem prvega dne v tednu. Vsak od štirih evangelijev ga kar dvakrat omenja, ko najprej našteva imena žena, ki so »prvi dan tedna šle navsezgodaj h grobu« (prim. Lk 24,1), in potem še v govoru o Jezusovem prikazanju učencem, ki je »tistega dne, prvega v tednu, /…/ stopil v sredo med nje in jim rekel: Mir vam bodi« (prim. Jn 20,19). V Apostolskih delih je rečeno o kristjanih, da so se »prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha« (Apd 20,7); apostol Pavel pa naroča Korinčanom, naj »prvi dan v tednu« zbirajo darove za uboge (prim. 1 Kor 16,2). Naj nas večna novost življenja, ki nam ga prinaša od mrtvih vstali Jezus, tako prevzame, da nobeden izmed nas ne bo nasedal manipulacijam, v katerih nam stokrat prežvečeno postano vsebino ponujajo pod nalepko najnaprednejših zamisli, stare vzorce pa pod masko novih obrazov. To si voščimo med seboj in veliko noč praznujmo, kakor nam v berilu velikonočne nedelje naroča apostol Pavel: »Postrgajte stari kvas, da boste novo testo … Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašeni kruhom iskrenosti in resnice« (1 Kor 5,7-8). jd
Preberite si župnijski list v pdf obliki: