Pri Svetem Jožefu v Ljubljani že več let poteka Svetopisemski maraton, branje, ki traja teden dni, noč in dan. Letos je povabilo k branju prišlo tudi v našo župnijo. Mini svetopisemski maraton, branje 24 ur.
Čutil sem se nagovorjenega, za mnenje sem vprašal nekaj prijateljev in vsi odgovori so bili pritrdilni. Narisali smo razpredelnico, ki se je počasi polnila s podpisi faranov. Veseli smo bili, ker so si mladi izbrali najtežje, nočne ure. Za branje smo izbrali kapelo, ki je svet prostor, lep, topel in lahko dostopen. Začeli smo s sveto mašo, nato pa je branje pričel domači župnik Andrej, za njim pa smo prisotni, ki smo želeli brati, prebrali vsak po eno poglavje. Za nikogar branje ni bilo obvezno, lahko je le poslušal in tudi spremljal besedilo v svojem Sv. pismu. Beseda je nato šla iz ust do ust, vse do naslednjega dne, ko je zaključil naše prvo svetopisemsko branje pater Polikarp in nam povedal nekaj modrih misli. »Za branje božje besede ni najprimernejši tisti bralec, ki lepo in tekoče bere, skoraj umetniško, ampak tisti, ki je povezan z Bogom, ki je čistega srca, ki božjo besedo skozi sebe posreduje drugim.« Zato je bil odveč strah mnogih, ki so se bali, ali bodo dovolj »dobro« brali.
Roman Gašperin
Ko sem na svetopisemskem maratonu brala božjo besedo, sem se zelo razveselila. Končno enkrat sem imela priložnost NA GLAS izraziti svojo vero. Vse prevečkrat o tem molčimo. To nas zelo bremeni, četudi se morda tega ne zavedamo.
Mihela Zupan
Sredi noči. Dežuje. Prvi vtis, da vsa Radovljica spi. Bližam se staremu mestnemu jedru. V kapeli gori luč. Svetloba vabi. Že pred vrati zaslišim znan glas. Sestra bere. Vstopim. Z branjem Svetega pisma nadaljuje mama. Usedem se. Poslušam in se pogovarjam z Njim. Čisto same smo v kapeli. Občutim mir in hrepenenje. Nato berem še jaz. V globini srca prosim Gospoda, naj mi v metežu življenja da moči, da bom ljubila. V kapelo stopi sofaranka, ki je na vrsti za branje Knjige vseh knjig šele ob 7. uri zjutraj. Pravi, da ne more spati. Že doma občuti povezanost in veliko moč. Pridruži se nam sredi noči. Svetloba v kapeli. Mir in hrepenenje …
Eva Jekovec Prešern
Meni se zdi pozitivna plat maratona predvsem, da nas je povezal kot krščansko skupnost – da je povezal različne posameznike in skupine naše župnije in širše, da smo se dogovorili in nekaj naredili vsi skupaj. Samo branje pa sem čutila tako, kot bi Oče govoril svojim otrokom, ki so ga po skupinicah prihajali poslušat. Od ljudi sem slišala veliko lepih odzivov. Drugače pa ne morem mimo strahotne treme, ki me je dajala in sem res komaj prebrodila tiste odlomke, ki sem jih jaz brala. A se ne vdam.
Anamarija Zupan
Zadnja leta sem ob vajinem branju v Ljubljani vedno želela, da bi bila malo zraven, kot poslušalka. Pa je predaleč. Letos je branje Sv. pisma prišlo k nam. Izteklo se je bolje, kot sem pričakovala. Prvotno sem mislila, da bom več časa preživela v kapeli, pa je bil tudi čas, kar sem bila prisotna izpolnjen. Zakonci smo dobili zelo miren termin dneva, zjutraj od 5. – 7. ure – super. Branje, ki se je vrstilo, pa je bilo ravno “zakonsko”, saj sem prvič slišala, kaj vse nam je bilo že v Kristusovem času namenjeno. Bi se še udeležila, če bi se dalo več časa. Hvala Bogu, da je bilo.
Marjana Zaletel
Moram povedati, da sem se razveselila, ko me je Mihela povabila, če sem pripravljena sodelovati na tem maratonu. Začutila sem nek izziv in čutila, da Bog želi, da sodelujem in to mi je dalo pogum in me navdalo z veseljem. Ko pa sem se peljala v Radovljico, me je bilo že malo strah, ker sem dobila pomisleke, kako bom brala in če bom dobro videla, pač človeške skrbi.
Moram pa še napisati, da mi je bilo zelo lepo tudi zato, da sem bila po dolgem času lahko z vami v Božjem imenu, saj smo brali evangeljske odlomke. Ves čas smo bili v Božji navzočnosti in čutila sem prav posebno veselje in srečo. To lahko da le Bog.
Katarina Žemva
Ura, napolnjena s svetopisemskimi besedami, nas je prisilila v vsaj nekaj trenutkov tišine in odmika od vsakdanjosti. Doumeli smo, da se Bog trudi pogovarjati z nami in dopustili, da so nas njegove besede objele kot ljubeče roke. Prejeti božji objem delimo naprej in poskušamo z njegovo pomočjo videti v svetu in soljudeh le najboljše.
Kristina Štern
Tvoje besede Gospod, pomagajo razločevati zrnje od plev, tvoje danes enako žive besede mi kažejo pot, tvoja dovršena beseda me spreminja in preoblikuje, da se počasi odpiram tvoji nežni ljubezni. Tako je lažje presejati in ločiti bistveno od nebistvenega.
Poslušati in brati božjo besedo, počasno vpijanje najbolj dovršenega božjega besedila v prisotnosti Duha me je zbliževalo z drugimi, čutila sem veselje, da nas je vse nagovarjala Gospodova beseda.
Ko mi je moj mož predstavil letošnjo pobudo za Svetopisemski mini maraton, sem bila vesela, oba sva ga z navdušenjem pričakovala.
Veliko hvaležnost občutim do vseh, ki so pristopili kot poslušalci, kot bralci, organizatorji, tihi molivci ali kako drugače. Tako smo lahko s skupnimi močmi uživali duhovno hrano. Glasno izgovarjanje in zavzeto poslušanje ter premišljevanje danes in večno žive božje besede sem doživela kot neprecenljiv dar drug drugemu. Hvala vsem in hvala Bogu!
Breda Gašperin
S hvaležnostjo se spominjam duhovne izkušnje ob branju Svetega pisma v kapeli
župnijskega doma, ki je bogatejši za novo obliko srečanj. Petkov večer in sobotno jutro je bilo lepše, ko smo vsakdanje skrbi, probleme in nezadovoljstva pustili doma in naredili korak k Bogu.
Irena Resman
Tudi sama sem našla nekaj zase, saj sem v času priprav imela Božjo milost sodelovanja. Umirjeno in z božjo pomočjo sem bila tam, kjer me je Bog potreboval. Prav do konca je božji Duh vodil, dvigal, srečevala sem ljudi, ki so bili pripravljeni, so se vpisali na liste, ki so bili potrebni zaradi organizacije. Odzvala se je mladina in prevzela čas ponoči, od polnoči do 4. ure zjutraj, kritični čas za tiste, ki potrebujemo redno spanje. Odzvala se je Karitas, odzvale so se sestre za čas, “ko ni drugih, kadarkoli”. Marsikdo pa bi želel priti in je potreboval besedo pred cerkvijo, da se je “okorajžil”. Iz svoje lastne izkušnje, ko sva z možem brala na svetopisemskem maratonu v Ljubljani, sem želela dati to priložnost tudi drugim. Toliko božje bližine, toliko besede Boga samega sem bila vsako leto deležna, da sem to milost želela prav za vse v naši župniji. Z notranjim veseljem sem vabila vse.
Z vero in zaupanjem se je bilo potrebno pripeti na Boga, si pomagati z geslom našega novomašnika, ki še krasi našo cerkev “V Gospoda zaupam”, s prepričanjem, da smo za letos naredili, kar je bilo v naši moči, ostalo pa moramo prepustiti Gospodu. In Gospod je storil, tako kot je tudi obljubil: Ps 37,5 “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in on bo storil”. Nad župnijo je zavel božji Duh, meni osebno pa je Gospod spregovoril pri branju na zakonski skupini. Pomiril je moj strah, da ljudem težim in me razveselil z Besedo in spoznanjem: “Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana … kdor ima dar služenja, kdor ima dar učenja, kdor ima dar SPODBUJANJA, naj spodbuja.,,(Rim. 12, 7-8). V tem primeru je Gospod uporabil moj dar spodbujanja.
Moj predlog za prihodnje leto je, da bi rezervirali uro branja samo za tiste, ki imajo tako zelo hudo tremo, da prav zato izpustijo to priložnost. Gospod ne gleda na gladko branje, lepe poudarke, izpuščeno vrstico, naše zatikanje, napačno prebrane besede. Ni tako malenkosten, kot znamo biti ljudje. Na maratonu pa je pomembno predvsem sodelovanje in poslušanje božje besede, da nas Gospod lahko nagovori tudi na ta način.
Meta Fajdiga
Veselimo se, da bomo drugo leto spet skupaj pristopili h glasnemu branju Svetega pisma. Ko bo razpredelnica prvega dne polna, se bomo prijavili k branju drugega dne in privoščili si bomo več časa.
Roman Gašperin