Oratorijska sreda je tradicionalno rezervirana za oratorijski izlet, a ker se sonce kdaj skrije za temne oblake in našo lepo Gorenjsko zalije dež, se lahko vreme izkaže kot popolnoma neprimerno za tako druženje v naravi. Tako smo tudi letos trepetali pred dežjem. Odločitev na jutranjem sestanku je padla: na izlet ne gremo, ostali bomo v atriju župnišča. Po končanem sestanku smo stopili skozi vrata proštijskega hrama in presenetilo nas je vreme, ki je v zadnje pol ure iz oblačnega prešlo v jasno in sončno. Ker se takih Božjih namigov ne sme prezreti, je bil načrt v trenutku spremenjen in priprave na odhod so se začele. Ob devetih smo skupaj z otroci zapeli oratorijsko himno, dvignili zastavo in dan se je uradno začel. Odpravili smo se v cerkev, kjer je gospod župnik maševal za našo skupino in smo bili tako del iste Daritve, ki je poživljala sv. Marijo Mazzarello in neštevilne katolike tekom zgodovine. Po sveti maši smo končno stopili na pot, ki nas je peljala skozi naše lepo mesto do kampa na Šobcu, kjer so prečkali naraslo reko Savo. Ob reki smo se že nekoliko utrujeni in naveličani hoje sprehodili do obale, kjer nas je že čakala skupina animatorjev s hrano. Gospod župnik se je spet izkazal kot odličen kuhar, saj je sam imenitno poskrbel za pripravo toplega dela našega obroka. Ogledali smo si predstavo, v kateri je Marija Dominika prostovoljno odšla na pomoč svojim sorodnikom, ki so zboleli za tifusom. Kosilo smo nestrpno pričakovali in teknilo je prav vsem. Ko smo približno pospravili krožnike in kozarčke, je bila na vrsti velika igra. Otroci so tokrat z zemljevidom v rokah iskali misijonarske otočke in z opravljenimi nalogami pomagali animatorjem misijonarjem. Igra se je tokrat končala prej kot navadno in hitro smo se odpravili do mosta na Lancovem, kjer smo prečkali Savo in se vrnili v Radovljico. Utrujenost smo začutili prav vsi in hvaležni Bogu, ki je čudovito uredil današnje vremenske razmere ter nas varoval na pohodu, smo se odpravili domov.
