Pred nami je nova maša, ki jo bomo praznovali z vso slovesnostjo. Zunanje priprave dobro potekajo, nova maša se naglo približuje. Da bi naše veselje ob tem velikem praznovanju res prišlo iz globin naših src in bi nas praznik utrdil v veri v Jezusa Kristusa in Njegovo Cerkev, pa se prepustimo sporočilu pridige sv. Janeza Marije Vianneja, zavetnika duhovnikov:
Sveti red – mašniško posvečenje – je zakrament, ki se na videz ne tika nobenega izmed vas, in vendar se tika vseh. Ta zakrament dviga človeka do Boga. Kaj je duhovnik? Človek, ki nadomešča Boga. Človek, ki ima vsa Božja pooblastila. “Pojdite,” pravi naš Gospod duhovniku. “Kakor je Oče poslal mene, vas jaz pošiljam. Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.”Ko duhovnik odpušča grehe, ne pravi: “Bog odpušča.” Pravi: “Jaz te odvežem.” Pri posvetitvi ne pravi: “To je Telo našega Gospoda.” Pravi: “To je moje Telo.” Sveti Bernard nam pravi, da je vse prišlo po Mariji; rečemo lahko tudi, da nam je vse prišlo po duhovniku: vsa sreča, vse milosti, vsi nebeški darovi.
Ko ne bi imeli zakramenta svetega reda, ne bi imeli našega Gospoda. Kdo Ga je dal v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani, da ji daje moč, da vztraja na svojem romanju? Duhovnik. Kdo jo bo pripravil na srečanje z Bogom in prvič umil to dušo v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik, spet duhovnik. In če ta duša umrje, kdo jo bo obudil od mrtvih? Kdo ji bo vrnil mir in pokoj? Spet duhovnik. Ne morete se spomniti ene same Božje dobrote, ne da bi ob tem spominu srečali podobo duhovnika.
Pojdite se spovedat k Devici Mariji ali h kakemu angelu: vam bosta dala odvezo? Ne. Vam bosta dala Telo in Kri našega Gospoda? Ne. Devica Marija ne more priklicati svojega Božjega Sina v hostijo. Tudi dvesto angelov vam ne bi moglo dati odveze. Duhovnik pa jo more; lahko vam reče: “Pojdite v miru, odpuščam vam.”
Duhovnik je nekaj velikega. Duhovnika je mogoče dobro razumeti šele v nebesih. Ko bi ga razumeli na zemlji, ne bi umrli od groze, ampak od ljubezni. Druge Božje dobrote nam ne bi nič koristile brez duhovnika. Kaj bi vam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi imeli nikogar, ki bi vam odprl vrata? Duhovnik ima ključ do nebeških zakladov; on odpira vrata; on je oskrbnik dobrega Boga, upravitelj Njegovih dobrin. Brez duhovnika nam trpljenje in smrt našega Gospoda ne bi nič pomagala. Poglejte divjake: kaj jim pomaga, da je naš Gospod umrl? Ne bodo mogli biti deležni dobrine odrešenja, če ne bodo imeli duhovnikov, da bi jim posredovali zasluženje Njegove Krvi.
Duhovnik ni duhovnik zase: ne daje sebi odveze, ne podeljuje sebi zakramentov, ni zase, je za vas. Za Bogom je duhovnik vse. Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika, pa bodo v njej častili in molili živali. Če bi g. misijonar in jaz odšla, bi vi rekli: “Kaj naj počnemo v tej cerkvi? Ni Ga več tu, vseeno je, če molimo doma.” Kadar hočejo uničiti vero, začnejo napadati duhovnika, kajti tam, kjer ni več duhovnika, ni več daritve, ni več vere. Če bi vas vprašali, ko vas zvon kliče v cerkev: “Kam greste?” bi lahko odgovorili: “Grem nahranit svojo dušo.” Če bi vas vprašali, kazaje na tabernakelj: “Kaj so ta zlata vrata?” bi odgovorili: “To je jedilna shramba moje duše.” “Kdo pa je tisti, ki ima njen ključ, ki skrbi za zalogo hrane, ki pripravlja gostijo, ki streže pri mizi?” “Duhovnik.” “Kaj pa hrana?” “Dragoceno Telo in dragocena Kri našega Gospoda.”
“O Bog, kako si nas ljubil!” Poglejte duhovnikovo moč! Duhovnik jezik iz kosa kruha napravi Boga. To je več kakor ustvariti svet. Nekdo je rekel: “Ali je sveta Filomena poslušna arškemu župniku?” Seveda mu je poslušna, saj mu je še Bog poslušen.
Če bi srečal duhovnika in angela, bi duhovnika pozdravil prej kot angela. Ta je Božji prijatelj, duhovnik pa Ga nadomešča. Sveta Terezija je poljubljala mesto, kjer je šel mimo duhovnik. Ko vidite duhovnika, morate reči: “To je tisti, ki me je naredil za Božjega otroka in mi s svetim krstom odprl nebesa; tisti, ki me je očistil po mojem grehu in daje hrano moji duši.”
Ko zagledate zvonik, lahko rečete: “Kaj je tam?” “Telo našega Gospoda.” “Zakaj je tam?” “Ker je bil tam duhovnik in je maševal.” Kako veseli so bili apostoli po vstajenju našega Gospoda, da so videli Učenika, ki so Ga tako ljubili! Prav tako mora biti vesel duhovnik ob pogledu na našega Gospoda, ki Ga drži v rokah! Veliko vrednost pripisujejo predmetom, ki so shranjeni v skodelici Device Marije in Deteta Jezusa v Loretu. Toda mar niso dragocenejši duhovnikovi prsti, ki so se dotikali častitljivega mesa Jezusa Kristusa in brisali notranjščino keliha, kjer je bila Njegova kri? Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca. Ko vidite duhovnika, mislite na našega Gospoda Jezusa Kristusa.
