Okrašena cerkev in pripravljena, tako verjamemo, srca mladih so oznanjala, da je danes v naši župniji velik praznik.
Milostne darove Svetega Duha je podelil prelat Anton Markelj, ki je v homiliji poudaril, da “nič, kar je podarjeno iz ljubezni, ni zaman.” Mladi so prihodnost Cerkve. Veselimo se njihove vključenosti in nadaljnega sodelovanja župnijskem občestvu.
Pridiga prelata Antona Marklja
Slovesno pritrkavanje, mlaji, čudovito okrašena cerkev, ubrano petje, narodne noše, ponosni zbor ministrantov – vse oznanja: danes je praznično!
Danes je vaš dan, birmanke in birmanci. Po temeljiti in včasih tudi precej zahtevni pripravi ste se zdaj zbrali tu, da boste potrjeni z milostjo svetega duha, potrjeni za Kristusove sodelavce.
Danes je vaš praznik, starši. Lahko ste ponosni, da ste obljubo, ki ste jo izrekli pri krstu, tudi izpolnili. Tem dekletom in fantom ste z zgledom in besedo pomagali, da so skozi leta verouka in bolj intenzivno pripravo, mirno lahko rečemo, danes pripravljeni, da sprejmejo odgovorno nalogo.
Danes je tudi vaš praznik, botre in botri. Birmanci so vas izbrali, da boste stopili z njimi sem pri podeljevanju zakramenta sv. birme, ne samo kot priče, da ste pripravljeni na prejem zakramenta, ampak tudi kot tisti, ki ste pripravljeni birmankam, birmancem stati ob strani v različnih preizkušnjah.
Danes je praznik vse župnije. Župnija se lahko vselej veseli, da gre dalje, da je tu mladi rod, ki bo prevzel neke naloge. Mladi so Cerkev prihodnosti.
Z vso Cerkvijo pa praznujemo danes praznik svete Trojice. Na srečanju v petek smo skušali s temile nadobudnimi fantiči in dekliči razlagati sveto Trojico, pa smo prišli do tega, da to pač ne bo šlo. Vsak poskus razlaganja svete trojice – v preteklosti je bilo veliko Cerkvenih učenjakov, naj omenim svetega Avguština, ki so skušali to resnico bolj približati, razložiti, pa so morali priti do ugotovitve: Bog, ki bi ga mi mogli razložiti, ni Bog, ampak sad naših razmišljanj, človeške fantazije.
Te resnice preprosto ne moremo razumeti: en Bog v treh osebah. Pa nam ni bila ta resnica razodeta zato, da bi se nekateri norčevali, češ, Kristjani moramo verovati, da je ena in ena in ena enako ena. Čeprav tudi ta poskus lahko zavrnemo, pa rečemo neskončno plus neskončno in še neskončno ostaja še vedno neskončno. Ampak to to je lahko tema za kakšen drug pogovor.
Zakaj pa nam je bila ta resnica razodeta? Stara zaveza je nekoč shajala brez tega razodetja. V prvem berilu smo slišali, kako so bili Izraelci ponosni, da so ljudstvo, narod, ki bi mu bil Bog tako blizu, kakor je nam naš Bog. In to jim je zadoščalo.
Zakaj potem to razodetje, da so v Bogu tri osebe? Vsaka verska resnica ima neko življenjsko vrednost, neko življenjsko sporočilo. In verska resnica o sveti Trojici nam govori: Bog se je nam, ljudem, tako približal, da je druga Božja oseba postala človek, Jezus Kristus. In tisto, kar smo slišali v drugem berilu: Bog nas je naredil za svoje posinovljene otroke, pomeni: Jezus nas je razglasil za svoje brate in sestre.
Lahko rečemo, to se lepo sliši. Toda koliko ljudi je imelo v preteklosti do naših dni toliko samozavesti, da so znali reči tudi oblastnikom, Božji otrok sem, prav nič manj nisem vreden kakor ti.
Saj veste, kako se igrali otroci med sabo pa se je hči plemkinje hvalila, kako plemenitega rodu je, in ji je ubog otrok rekel: jaz sem pa Božji otrok.
Imeti to zavest! Pa ne gre zamo za to, kar je pravzaprav precej težka in včasih neprijetna resnica: da so drugi ljudje naši bratje in sestre. Saj se spomnite tiste prilike o izgubljenem sinu, ko se starejši sin razburja, ko oče tako prijazno sprejme sina potepuha, ki je vse zapravil. In pravi starejši sin: ta tvoj sin, ki je zapravil. In kako mu odgovarja oče? Ta tvoj brat. Vsi naši bratje so lahko kdaj precej neprijetni. Ampak hočeš, nočeš, so naši bratje in naše sestre.
Razodetje svete trojice ima posebno sporočilo tudi prav za tole srečanje. Jezus je svojim obljubil, da jim bo poslal svetega Duha, ki jih bo učil, spomnil, vsega, kar jim je on povedal. In iz apostolskih del lahko razberemo, kako zelo so se spremenili apostoli, ko so prejeli svetega Duha.
Boječi Peter, ki se je ustrašil tam neke žene, je stopil pred množico in vsem povedal: “Tisti, ki so ga napovedovali preroki je prišel in vi ste ga izdali morilcem, da so ga umorili.”
Iz današnjega evangelija smo lahko zelo jasno razbrali Jezusovo naročilo: kdor prejme Svetega Duha, kdor je v veri potrjen, sprejema nalogo, sprejema dolžnost, da bo to veselo oznanilo nosil dalje.
Ob tem mi vselej prideta na misel, oba sta že pokojna, arhitekt Jože Plečnik in Tone Bitenc. Tone Bitenc je zelo ponosno, pa ne samo enkrat, povedal: “Ko je bil moj učitelj na smrtni postelji, je naročil naj pridem k njemu. Ni mogel zadosti govoriti, razumel pa sem njegove besede, da je rekel “nosi dalje”.” In arhitekt Bitenc pravi: “Razumel sem. Nadaljujem naj njegovo delo.”
To velja tudi za vas. Nosi dalje! Mi odhajamo, vi prihajate. Na tem kraju bo Cerkev živa toliko, kolikor boste živi vi. Pa se ni treba bati za Cerkev. Koliko jih je bilo že v preteklosti, ko so jo skušali uničiti – zunanji in notranji sovražniki. Zunanji sovražniki in notranje slabosti, toda Cerkev ostaja. Ostaja Jezusova obljuba: “Peklenska vrata je ne bodo premagala.”
Lahko se zgodi, da v naših krajih ne bo več krščanstva. Ni dolgo, kar smo lahko poslušali, da ves zahod premore samo delček krščanske družine, da nas je v Evropi in Ameriki kakšnih 700 milijonov, toda koliko jih je drugod, na južni polobli, ne vemo. In če ne bomo vredni dediči tega, potem bodo prišli drugi, morda z drugačnimi vrednotami.
Če ste bili že kdaj v Šentilju na Koroškem, pa tam ni ravno slovenstvu naklonjeno okolje, je takratni župnik med gradnjo cerkve na barvna okna dal naslikati razne podobe iz slovenske zgodovine pa tudi iz literature in spodaj piše: mi smo vam izročili vero, zemljo in jezik, glejte, da boste to posredovali naprej.
Ali bomo vredni ali nevredni dediči, to je odvisno od vsakega posameznika. Cerkev bo šla naprej s teboj ali brez tebe.
Za vsakega duhovnika je takle praznik velik dan, vesel dan. Po naporni pripravi ste zdaj pripravljeni. Je pa to tudi dan bolečine. V času priprave ste preko raznih takih napetosti, ali se boste to in ono naučili ali boste sodelovali ali ne boste … Sem prepričan, saj sem tudi sam velikokrat to izkusil, da smo bili od začetka precej na bojni nogi, potem pa smo postali prijatelji. Toda dan birme je tudi bol.
Vedno sem se zavedal, koliko od teh birmancev ne bom več videl. To ni tako preprosto. In ob vsem tem sem moral potem velikokrat še poslušati očitke: “Toliko ste se ukvarjali s to mladino, kje pa so zdaj?” Pa sem vsakemu odgovoril: “Kar je nekdo prejel, kar je bilo vsejano z ljubeznijo, ni nikoli zapravljeno.” Kolikokrat moramo duhovniki poslušati v spovednici: “Tako smo se trudili, ne samo z besedo, tudi s svojim zgledom smo skušali posredovati mladim krščanske vrednote, zdaj pa kakor, da je vse zaman.” Nič ni zaman!
Ko bo prišel čas, da bodo morali malo razmišljati, tudi o tem, kaj je v življenju pomembno, se bodo imeli česa spomniti. Tisti, ki ni ničesar prejel, se nima ničesar spomniti.
In tudi če pogledamo v naravo. Vsako pomlad kažejo prizore o od slane posmojenem cvetju. Bomo zaradi tega nehali saditi, sejati, vrtnariti? Imamo trdno upanje, nekaj bo obrodilo, nekaj bo prineslo svoj sad.
Vidite, drage birmanke, dragi birmanci, spoštovani starši, botri, danes je dan upanja, neumrljivega upanja, kajti, če bomo to, kar se seje, zalili tudi z molitvijo, potem bodimo prepričani, da bo enkrat vse obrodilo svoj sad. Amen.
