Pri poslednji sodbi nas more zadeti ena izmed treh odločitev: ali bomo povzdignjeni med zveličanim v nebesa, ali zavrženi med pogubljene v pekel, ali poslani v vice, da se očistimo.
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972
Upanje imamo, da bomo peklu odšli, saj smo zato stopili v samostan, da se zveličamo. Vendar si ne upamo trditi, da tako živimo, da bi takoj po smrti šli v nebesa. Zato pojdimo v teh duhovnih vajah s svojimi mislimi v vice.
Vera v vice je potrjena v Svetem pisum stare in nove zaveze. To nas uči sveta Cerkev in različni cerkveni zbori in razum sam. Pamet zahteva, da mora biti v večnosti možnost dana človeku izbrisati manjše grehe in kazni. Če to ne bi bilo mogoče, bi morali večino ljudi pogubiti in sami sebe izročiti obupanosti, ali pa nebesa tako široko odpreti, da notri ne bi bilo stanovanje za svetost in blaženost.
Vera v vice je polna tolažbe in rodi ljubezen, ki tudi s smrtjo ne neha. S to versko resnico potrjeni, darujemo dobra dela, molitve, zatajevanja, odpustke svojim rajnim v korist, in ločitev pri smrti ni tako bridka in nas sili k dobrim delom, da na tem svetu zadostimo. In na smrtni postelji bi bile bolečine neznosne, vhod v večnost strašen, od groze bi morali skoprneti, če nas ne bi osrečevala misel, da je trpljenje zaslužljivo in prihod v nebesa še odprt. – Stopimo torej v vice v tem resnem času duhovnih vaj, da nas bo to premišljevanje odvrnilo od vsakdanjih napak in nas nagnilo k še večji gorečnosti. Pogledali bomo trpljenje ubogih duš, vzroke trpljenja in njega dolgotrajnost.
Kaj trpijo duše v vicah? Sveta Cerkev se o tem ni izrekla bolj natančno. Sveti Tridentinski zbor je na podlagi Svetega pisma in cerkvenih učenjakov izjavil, da so vice in da moremo dušam, ki so v njih pomagati s priprošnjo, posebno z daritvijo svete maše. O kaznih, ki jih duše trpé, nam ničesar ne pove. – Iz svetih očetov pa lahko sklepamo, da duše silno trpé. – Sveti Avguštin: »Ta ogenj, če že ni večen, prekaša vsako bolečino, kakor je človek na tem svetu trpel ali trpeti more.«Sveti Tomaž Akvinski: »Tisti ogenj trpinči pogubljene v peklu in pravične v vicah in najmanjša bolečinav vicah je hujša kot največja od tistih, ki jo moremo v tem življenju nositi.« Naj bodo te kazni kakršnjekoli, gotovo je, da so kazni, in pokora, ki je vselej združena s trpljenjem in bolečinami že na tem svetu. Bolečine so, trpljenje je, to je gotovo, če tudi ne vemo ravno kakšne. Večje, kot največje na tem svetu.
Poleg tega, duše v vicah niso pri Bogu in ne bodo, dokler ne poplačajo vsega dolga, božji pravičnosti morajo zadostiti. Ta ločitev od Boga nam dosti pove, da je njigovo stanje zelo žalostno in polno trpljenja. Vendar se pri tem premišljevanju ne smemo postaviti na stališče in misli onih ljudi, ki so vsed mlačnosti in grehov pogreznjeni v svetno veselje in navezani na svetno uživanje, saj tudi tam ni nič za ločitev od Boga, ki jo napravi smrtni greh. Leta in leta živijo brez njega izključeni iz očetove hiše, kakor izgubljeni sin. Taki vic niti vredni niso. – Duše v vicah so se ločile iz tega sveta v kesanju in pokori, so pravične duše in so prišle pred vrata večnosti polne hrepenenja po Bogu. In od Boga, ki ga ljubijo, in katerega lepoto so pri sodbi videle, so bile pahnjene v ječo iz katere ne morejo, dokler ne bodo popolnoma čiste. Silno hrepenijo po njem, pa tega hrepenenja in koprnenja ne morejo nasititi in tudi same ničesar storiti ne morejo, da bi se čas ločitve od Boga skrajšal, ali se njihovo hrepenenje zmanjšalo. Večno hrepenijo z besedami psalmista: »Kakor hrepeni preganjan in utrujen jelen po studencu vode, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Kako žela mojo dušo po Bogu močnem, po živem Bogu, kdaj bom smel in mogel priti in stopiti pred obličje božje? Toda sedaj so le grenke solze moj vsakdanji kruh, ki jih pretakam noč in dan, ko mi vsak govori in pravi: kje je tvoj Bog?« (Ps 41,2-4)
Izguba telesnega očeta in matere nas zelo boli, pa ta bolečina zgine v primeri bolečin duš v vicah pri zgubi Boga. V nepreneganem hrepenenju koprnijo po njem v vsem mišljenju in željah, pa ga ne dosežejo in morajo živeti ločene od njega v hudem trpljenju. – Zveličar nam slika trpljenje duš v vicah v sledeči priliki: »Spravi se nemudoma s svojim sovražnikom, dokler si še na potu (t. j. v življenju), da te nasprotnik ne preda sodniku in sodnik rabljem, da te vržejo v ječo. Resnično ti povem, da od tam ne boš ven prišel, dokler nisi poplačal zadnjega vinarja.«– Človeka boli, če ga zaprejo v ječo, peče ga, da je izgubil prostost in ne sme prosto družiti z ljudmi. Pa najbolj dolgotrajna ječa se ne da primerjati z ujetimi dušami v vicah, ki so ločene od Boga in se ne smejo družiti s svetniki. Te dobro spoznajo madeže, ki jih imajo na sebi, vedo, kaj so dobrega opustile, poznajo milosti, ki so jih zapravile. Vse to jim je vedno v spominu. Grenko objokujejo vse, pa si ne morejo same nič pomagati. Le trpeti morajo svojo zmoto.
Sveti Pavel govori o nekem ognju, ko omenja kraj očiščevanja. V tem ognju se duše pokorijo in očiščujejo. On piše: »Kakšno je vsakterega delo, bo ogenj poskusil. Kogar delo ostane, bo plačilo prejel. Kogar delo zgori, bo škodo trpel, on pa bo otet, vendar pa tako kakor skozi ogenj.« (1 Kor 3,13-15) O kakšnem ognju govori apostol, ne bomo preiskovali, za naše premišljevanje je poglavitno vedeti, da je na drugem svetu še rešitev, ki se vrši z očiščevanjem naših del po očiščujočem ognju. Glejte primero: Zlato in srebro se očiščuje v ognju, pa da se očisti, se mora raztopiti in vreti, in to vrenje izmeče vso nesnažno snov. Duša, ki se mora očistiti v ognju bolečin, podobnem gorečemu ognju, mora trpeti grozne bolečine. In če pristavimo, da je ta ogenj odločen od Boga ne ljudem v dobroto, ampak v pokoro, si moremo predstavljati neizmerne bolečine duš v vicah. Za našo domišljijo in izraze je trpljenje neznano pojmovanje.
Res je, da napolnjuje duše v vicah veselo upanje, da bodo rešene, ko bo za njé pretekel čas pokore, vdano in z veliko potrpežljivostjo dati zadoščenje božji pravici, in mnogi trdijo, da omadeževane, kakor so, niti ne bi hotele iti v nebesa, temveč hočejo, da se očistijo v trpljenju. Duše v vicah so podobne bolniku, ki se prostovoljno podvrže operaciji, ker ve, da je nož njegovemu zdravju koristen in potreben, a pri tem vendar občuti vse operacijske bolečine. – Bojmo se trpljenja vic, delajo pokoro na tem svetu! Pri svetnikih vidimo tole: čim bolj sveti in popolni so bili, tem večji strah so imeli. Kolikor bolj nemaren in zanikern je, tem raje išče tolažbe v mislih na vice. Vice naj nas nagibajo k spokornemu življenju, ne smejo nas pa zazibati v zaspanost in grehe.
Še bolj nas pa sili k zboljšanju in spokornemu življenju premišlevanje o vzrokih, zakaj duše v vicah trpijo. Duše v vicah trpijo ne zavoljo smrtnih grehov, sam so se teh v življenju rešile in so svete duše, pač pa zavoljo malih, odpustljivih grehov, za katere se v življenju niso zadostno spokorile in zanje zadostovale. Vsak greh tudi najmanjši, je razžaljenje Boga in je krivica proti volji božji. Tako krivičen je, da ga niso mogle izbrisati nobene molitve in spokorna dela svetnikov in angelov, ampak je moral sam božji Sin dati zadoščenje božji pravici. Zato pa Bog tiste, ki vanje padejo, strogo kaznuje. Sveto pismo: Betsamiti so pogledali skrinjo zaveze, – morali so umreti. Marija, Mojzesova sestra je enkrat godrnjala zoper brata, za kazen je postala gobava. Mojzes je enkrat na Boga in njegovo pomoč premalo zaupal, za kazen je umrl predno je prišel v obljubljeno deželo. Lotova žena se je spremenila v solni steber. David je dal prešteti prebivalce svojega kraljestva iz nečimernosti, umrlo jih je v treh dneh 70 000. Vsi grehi se kaznujejo: ali tu na zemlji ali v večnosti, v peklu večne kazni, v vicah časne kazni za odpuščene grehe, le pri svetem krstu se izbriše vse: dolg in kazen. V tem zakramentu se človek prerodi v novo življenje. Če pa kdo po svetem krstu greši, pa se prav spove, se mu pri spovedi odpustijo grehi in večne kazni (če je smrtno grešil). Druge kazni, ki jih je z grehi zaslužil t. j. časne kazni, se odpustijo le deloma, primerno božji modrosti in pravičnosti. Kar pri spovedi od časnih kazni ne odpusti, to moramo sami s pokoro izmiti.
Če kdo umrje in še ni za vse kazni zadostil, mu te sledijo v večnost, kjer mora v vicah zanje zadostovati s trpljenjem. Vzemimo, da smo na dan obljube s popolnim odpustkom vse kazni poravnali. Ali smo pa pozneje tudi stanovitni ostali? O, da bi bili! Pa vest pravi, da smo se tudi pozneje pregrešili z mnogimi malimi grehi in pogreški: nečimerne, prevzetne, maščevalne, nečiste misli, neopravičene sodbe o bližnjem, sumničenje, nevoščljive želje, neljubeznive, trde, jezne, nepotrebne, nedostojne besede, nepokorščina do višjih, trdosrčnost, neprijaznost, mlačnost in lenoba v molitvi in službi božji, slabi zgledi, zapravljanje časa itd. Mali grehi! Da, mali grehi, ki pa izzivajo božjo pravičnost, kakor kažejo zgledi Svetega pisma. Za vse to se bo treba pokoriti ali tu v življenju ali v vicah, ker Bog je usmiljen, a tudi natančen in strog.
Predragi! Ali bomo pokoro odlašali, če jo odlašamo sedaj, jo bomo zagotovo odložili na vice. Ali veste, koliko smo dolžni še božji pravičnosti? Če smo storili kdaj kak smrtni greh, Bog ve koliko smo še dolžni božji neskončni pravičnosti, Bog ne računa z našimi številkami. Sveta Cerkev je včasih nalagala stvojim otrokom hude kazni, – nam se nalaga pokora mala, malenkostna in morebiti smo še to površno opravili. Pokora se mora opraviti, če ne na svetu, pa v večnosti. Tu je lahka, v večnosti pa silno britka in morda dolgotrajna.
Koliko časa ostanejo duše v vicah? Zveličar nam tega ni povedal, Sveta Cerkev o tem ni ničesar odločila, povedal pa je ljubi Jezus, da iz ječe ne pride dokler ni popačan zadnji vinar. Če pa nismo gotovi kako dolgo mora kdo v vicah ostati, moremo o tem vsaj s svojim razumom in iz izrekov svetnikov nekaj približnega sklepati.
Razum nam pravi, kolikor več je kdo grešil in kolikor manj se je na zemlji pokoril, toliko bolj omadeževan pride pred sodnika. Sveti Avguštin pravi: »Kolikor več je število grehov, toliko bolj dolgo bo treba ostati v ognju očiščevanja.« – Kolikor več tuje snovi je v zlatu ali srebru, toliko delj časa ju očiščuje zlatar v ognju. Bolnik v Betzajdi je čakal 38 let pri vodi, voda se je dvigala in vpadala, videl je vse to, poznal je njeno zdravilno moč, pa noter ni mogel. Tako čakajo duše v vicah brez pomoči, dokler ne udari ura rešitve. Vse kar je na njih grešnega, nečistega, nepopolnega, se mora očistiti predno morejo v nebesa.
Nadalje je gotovo to: Čim manj se je človek, ki je grešil, na zemlji spokoril za grehe, tem dalje se mora pokoriti v vicah. Kar je tu zamudil, bo moral v vicah popravljati in drago nadomestiti. Zato je prosil sveti Avguštin: »Gospod tukaj žgi, tukaj kaznuj, tukaj reži, da mi le v večnosti prizaneseš.«Vedel je, da je v vicah hudo trpljenje, da je mnogo bolje na zemlji trpeti, ko pa odlašati v večnosti.
Ler si duše v vicah same ne morejo pomagati iz lastne moči ampak jim moremo le drugi skrajšati trpljenje, sledi iz tega: kolikor manj jim prijatelji pomagajo z molitvami, sveto mašo, odpustki, toliko dlje časa morajo ostati v vicah. Če so same nase navezane, ne kaže drugega, kakor čakati in trpeti, koliko časa, to ve edini le Bog, ki terja v svoji neskončni pravičnosti, da se poravna, kar se ni še s pokoro zbrisali na tem svetu.
Veliko se jih loči iz tega sveta, ko se še niso nič potrudili, odpraviti grešne navade in zboljšati vsakdanje male pogreške in slabosti. Oh! Koliko bo treba za to v vicah trpeti. V trpljenju in nadlogah so bili nepotrpežljivi, mogoče so tudi pri sebi in drugih tožili zoper previdnost božjo – kdaj bo za vse to zadoščena neskončna pravičnost? – Koliko let smo preživeli maomarno, ali naj bo to poravnano v enem dnevu? V enem letu? Poravnano pri Bogu, ki v večnosti ne meri z mero usmiljenja in tehta le na tehtnici pravičnega sodnika?
Predragi! Kaj storiti? Nič drugega ne, kot nemudoma začeti: vsaj sedaj delati, trpeti, zatajevati se. Poslužujmo se radi svetih odpustkov in drugih dobrot. Amen.
Naslovna fotografija: Vice (vir: https://www.beautysoancient.com/ten-ways-to-bring-relief-to-the-poor-souls-in-purgatory/)