Pravzaprav nista vprašanji »Kdaj boš umrl?« in »Kje boš umrl?« posebno važni, če se z vso resnobo zamislimo v tretje vprašanje: »Kako boš umrl?«.
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972
Ali v stanju posvečujoče milosti božje ali v smrtnem grehu; ali za nebesa ali pekel; ali previden ali nepreviden. Torej, kako boš umrl? – odgovor: Ne vem.
Ta odgovor, ljubi moji, pa ni dober. Hočem ti povedati boljšega »Umrl boš tako, kakor boš živel.« Umreti – dobro umreti – je umetnost in te umetnosti se je treba priučiti. Kako se priučiti te umetnosti, so se naučili v 18. stoletju zelo učeni možje. Grof Henkel je napisal veliko razpravo v štirih zvezkih, kjer je na dolgo in široko obravnaval zadnjo uro petdesetih oseb, med sabo posamezne primerjal in naredil sklepe, kakšna smrt bi bila najboljša. Toda, kako nepotrebno je bilo to delo. Edini pravi način dobre smrti je krščansko umreti, s križem v roki, v upanju in veri na božjega Odrešenika. Kdor hoče tedaj dobro skleniti zemsko popotovanje in srečno prijadrati v pristanišče, se mora učiti krščansko umreti. Prvi predpogoj za krščansko smrt pa je krščansko življenje.
Nekemu redovniku se je nekoč zelo živo sanjalo, kako se mu je približala smrt v ostudni podobi. Menihu pa se ni zdela nobena stvar tako neprijetna, kakor umreti že tako zgodaj, zato jo je prosil za odlog. »Naj bo,« pravi smrt »bom pa zaenkrat pobrala nekoga drugega. Pomni pa: čez dve leti pridem zopet.« Kmalu potem je umrl nek drugi redovnik. Oni si je pa mislil: »Smrt bo gotovo besedo držala, jaz pa bom ta odlog, ki mi ga je dovolila vestno porabil in se bom skrbno pripravil.« Še nista pretekli dve leti in redovnik je nevarno zbolel. Mislil si je, smrt se je že napovedala, treba je paziti. Toda smrt ljubi razočaranje, in ni še prišla tedaj in na smrt pripravljeni rodovnik je ozdravel. »Bile so le sanje« je začel preudarjati in se naužiti svojega zdravja, toda prav tedaj pa je prišla smrt: minil je določeni odlok in redovnik je umrl.
Res je, da kristjan ne ve točno, da bo prišla smrt k njemu že ali šele čez dve leti, ve pa čisto gotovo, da bo enkrat prišla in da more paziti vsako uro. Če je torej kristjan pameten, bo gledal, da bo vedno pripravljen, da bo imel vedno mirno vest.
Nekoč je vprašal pri bilijardu neki igralec v navzočnosti sv. Karla Boromejskega »Kaj bi storili, če bi dobili zdaj oznanilo, da morate čez eno uro umreti.« Prvi je dejal, da bi naredil svoj testament; drugi, da bi šel hitro k spovedi; Karel Boromejski pa je rekel, da bi nadaljeval igro, ki je je namenil v čast Božjo. To pa je pravo umevanje krščanske smrti: vse – jesti in piti, celo igrati – vse v božjo čast. O slavnem učenjaku Mabillu je napisal njegov življenjepisec: »Umrl je tako, da se ni branil živeti; in živel je tako, da se ni bal umreti; spirtu magno vidit ultimo – velikodušno je zrl v svoj konec.« V tem pa obstaja skrivnost: krščansko živeti in umreti – živimo tako, da bomo vsak trenutek pripravljeni umreti.
Ifikrates, peržanski kralj, je zapovedal, da so morali njegovi vojaki tudi za časa miru stražiti mejo njegovega kraljestva in vrata njegove rezidence. To se je zdelo čudno nekaterim dvornim uradnikom in vprašali so ga, zakaj ukazuje to. Kralj jim je pa odgovoril: »Tako ravnam zato, da me ne bo nenadoma napadel sovražnik, ter me prisilil vzklikati: tega nisem mislil!«Žal ima naša doba tisoče kristjanov, ki brezmiselno in lahkoživo opuščajo vsako pripravo na smrt, vsako pokoro, vsako poboljšanje. Nič čudnega, če morajo vzklikati veleč smrti preplašeni: »Tega nisem mislil.« Pred takim sovražnikom, kakor je smrt, ni da bi človek »mislil«. Tu je treba čuti in se vživeti v Kristusove besede: »Bodite pripravljeni; sin človekov bo poslal smrt ob uri, ko vi ne mislite«. Vtisnite si globoko v srce besede: »Nič ni tako gotovega, kot da pride smrt; in nič tako negotovega, kot kdaj da pride.«
O, ljubi moj, kako si boš nekoč želel, da bi živel pobožno in da bi vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Začnimo precej zdaj delati to, kar bomo želeli, da bi bilo storjeno na smrtno uro, da ne bodo veljale v nas nekoč psalmistove besede: »Desiderium peccatorum peribit – želje grešnikov so izgubljene.«Bodimo kristjani, pravi kristjani. »Tisti pa ni pravi kristjan«, pravi sv. Hieronim, »ki tako živi, da si ne upa umreti.«
V trierski katedrali je spomenik nekega kneza; leta leži v marmor v izklesan na sarkofagu in zre začudeno v angela , ki stoji pred njim in kaže tablico, ki je na njej zapisano »Ecce hora est! – Glej, čas je!« Komu velja ta napis? Mrtvim? Čemu, ko ga ne vidijo? Živim? Da, da, živim! Nam vsem veljajo te besede, nam, ki živimo in ki gremo smrti naproti. »Ecce hora est! – Glej, čas je!«Zakaj je čas? Čas je, da se zbudimo iz spanja, čas je, da začnemo misliti na svojo dušo in Boga, čas je, da začnemo delati za našo večno srečo, čas je, da storimo vse za dobro, blaženo smrt, za smrt, ki bo le na ta način dragocena v očeh Gospodovih, če začnemo precej zdaj krščansko živeti. »Ecce hora est! – Glej, čas je!«
Naslovna fotografija: Pogrebni sprevod, g. Sekovanič v črnem pluvijalu (vir: DAR Radovljica)