P. Legnezi, slavni italijanski govornik, je začel nekoč na pepelnično sredo s svojo pridigo na sloveči način: »Moji poslušalci! Povedati vam moram žalostno vest in bojim se, da vas bom z njo zelo razžalostil; vas vseh se tiče in zato vam jo ne morem zamolčati.«
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972
Tedaj je utihnil; vsi so napeto pričakovali, kakšno žalostno novico jim bo duhovnik povedal. Tedaj je začel z slovesnim glasom: »Človeku je določeno enkrat umreti, in nato sledi sodba!« Namesto, da bi se ob tej strašni vesti poslušalci zgrožili, so se pa le oddahnili, ter so se začeli smehljati. Toda, po krivici: čeprav ta vest ni ravno najnovejša, vendar je pa taka, da ima vsakdo vzroka dovolj tolikrat se zgroziti in prestrašiti kolikor krat jo zasliši. Pač so bili poslušalci P. Legnezija tisti dan še vse preveč zamaknjeni v predpustne veselice, da bi jih mogla njegova resna beseda v živo zadeti že prvi hip. Zato je pa pater pozabil vso svojo govorniško zmožnost in jim je v sijajnem govoru živo dokazal, da je ta novica zmožna vsakega navdati z grozo in strahom, kadar koli jo začuje.
Vedno so živeli na svetu ljudje – v naši dobi jih je posebno mnogo – vedno so živeli ljudje, ki so smatrali življenje za veseloigro za predpustno veselico, za uživanje vseh nedovoljenih naslad, pozabili so, da je to življenje le pot v večnost. Zato je pa tako potrebno, da stopi pridigar od časa do časa do svojih poslušalcev in jim zakliče težko vest:»Človeku je določeno enkrat umreti.«
Enkrat je človeku usojeno umreti. Ni da bi tu delali preizkuse, smrti ni mogoče ponoviti, če je enkrat tu, jo je nemogoče popraviti: nemogoče jo je zboljšati, če se je ponesrečila; če je smrt vrgla svojo kocko, potem je prepozna vsaka prošnja; prepozno vsako kesanje, prepozna vsaka solza, prepozna vsaka žrtev: »Človeku je usojeno le enkrat umreti.« In kaj se pravi umreti. O, to se pravi: vzeti slavo in sicer najžalostnejšo slavo, najdaljšo slavo od svoje družine, od svoje hiše, od svoje posesti; umreti se pravi posloviti se od svoje časti in slave svojih odlikovanj; posloviti se od svojih razveseljevanj, svojih iger, svojih strasti; umreti se pravi odtrgati se od svojega telesa, ki je zdaj morda tako mlado, sveže, zdravo in lepo. – V pričo te žalostne vesti moramo po pravici ostrmeti, da še živé ljudje, ki se ne prestrašijo, kadar zaslišijo sporočilo o smrti. Opravičiti jih moramo pač le s tem, da še niso doumeli smisla in pomena tega sporočila.
Na svetovno znani Strasburški katedrali stoji visoko zgoraj smrt, v eni roki ima koso v drugi človeško kost, s katero vsak četrt ure udari na zvonec; pri prvem udarcu se prikaže otrok, pri drugem mladenič, pri tretjem mož, pri četrtem starček, in končno, ko bije celo uro, se prikažejo vsi štirje ob enem. To pa je red, oziroma nered, kako smrt pridobiva človeške otroke: svoje žrtve si pobira iz vsake starosti iz vsakega stanu tako dolgo, dokler ni vseh skupaj pobrala. – Poleg tega pa ima človekovo življenje tako mnogo podobnosti z uro: gre, gre – naenkrat pa se ustavi: udarja, udarja – naenkrat, naenkrat pa udari v zadnjem srčnem utripu – konec pesmi je smrt.
Kralj Ludvik XIV. ni hotel o smrti prav nič slišati, prav nobene stvari videti, ki bi ga nanjo spominjala: bal se je umreti. Iz gradu St. Germain v Parizu se pa vidijo stolpi kraljeve grobnice St. Denis. Zato je kralj dal sezidati grad v Versaillesu in se je preselil tja, da bi se pri pogledu na stolpe kraljeve grobnice ne spominjal na smrt. Pa kaj mu je pomagalo? Smrt je dobila tudi pot v kraljevo palačo v Versaillesu. Nič čudnega torej, da se je razlegel nekoč glas iz kraljeve palače: »Le roi est mort! – Kralj je mrtev!« Kar pa se je zgodilo v kraljevi palači, se zgodi v vsaki hiši, v vsaki koči, kjer ljudje stanujejo. Nekoč se bo začul glas iz hiše, ki ti, ljubi moj v njej stanuješ »Stanovalec iz te hiše je mrtev!« Da ti pa ne bo tisti trenutek tako strašen, potem ne beži pred vsakim spominom na smrt in dobro si vtisni v srce mojo vest, ki ti jo danes oznanjam, bridka je sicer, a pred vsem resnična »Človeku je določeno, enkrat umreti in nato – sodba.«
Naslovna fotografija: Memento Morí,Spominjaj se smrti (vir: Pinterest, https://ar.pinterest.com/pin/387168899222336612/)