»Če bosta jedla, bosta umrla.« S strašno ostrino je odmevala ta težka beseda po prekrasnem raju. Knez teme pa se je vmešal v ta odmev in je govoril s sladkobno milino: »Nikakor ne bosta umrla, temveč bosta kakor Bog.«
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972
Pričel se je odločilni boj: smrt se je pričela boriti z življenjem in tisti, ki so bili določeni za življenje, so bili v tem boju sramotno poraženi. Od tedaj praznuje smrt svojo slavno zmago. Vse, kar živi, je njen plen. »Kje najdeš človeka, ki tu živi, in ne vidi smrti?« (Ps 88,49)
Pred smrtjo trepeče ves svet; pod njenim žezlom klone vse. Greh je želo smrti in s tem želom rani vsakogar. Grižljaj pa je pekel in v pekel vrže smrt milijone in jih s tem pahne v večno smrt.
Premnoge druge, ki jih ni zastrupila z želom smrtnega greha, pač pa z želom malega greha, ne pusti vstopiti skozi vrata življenja. Celo pravičnim je zaprla vstop, ko so morali tisočletja čakati v predpeklu. Smrt, to je bila tvoja zmaga, tvoja strašna zmaga.
Toda prišel je močnejši od smrti, ki ji je vzel njeno bojno opremo in njen plen (Lk 11,22). Zadivjal je še enkrat strašen boj: Kristus – življenje se je boril na Golgoti s smrtjo – in tedaj je življenje zmagalo. »Dopolnjeno je!«in »Smrt, kje je tvoja zmaga?«, tako je donelo preko Kalvarije, donelo je v grobove in mrtvi so vstali. Donelo, grmelo je v pekel in knez smrti je zatrepetal. In ta odmev je šel skozi stoletja – in če greš danes na pokopališče, ti bo zazvenel prav isti odmev iz grobov: »Jaz sem vstajenje in življenje! Smrt, kje je tvoja zmaga?«
Kje je tvoja zmaga? Tako je zaklical Zveličar v kraljestvo smrti. Da, da, tam je imel ta klic šele pravi pomen, na onem kraju, kjer se je smrt zmagoslavno šopirila.»Križan bil, umrl in bil v grob položen; šel v predpekel …«
Dobro vemo: Kristusova duša je po njegovi smrti stopila v predpekel. Ne kot premagani, ampak kot zmagovalec, je stopil Gospod v podzemlje. »Iz roke smrti jih bom rešil, oprostil jih bom smrti. O smrt, jaz bom tvoja smrt, o kraljestvo smrti, jaz bom tvoj uničevalec.«(Oz 13,14), je tako pomembno zapisal prerok Ozej. Zares Kristus je iztrgal smrti žezlo iz rok – smrt ni nič več neomejena gospodarica.
Samo po sebi je umevno, da je Jezus obiskal poleg pravičnih v predpeklu tudi uboge duše v vicah. Kako naj bi šel Gospod mimo onih duš, ki so bile njegove in bodo večno njegove? Ali naj bi jih s pogubljenimi izenačil in izključil od večnega gledanja? Ne, prišel je k njim! Kako lepo govoré cerkvene molitve: »Obiskal jih je v bolečinah teme in prinesel jim je luč, tako da so ga videli in pozdravili kot svojega Odrešenika.« Kako vesel pozdrav je pač moral biti to. Jezus – Zveličar – Zmagovalec – Odrešenik – Kristus: čudovita tolažba in blaženo veselje vsem dušam. Pač je zaorila veličastna pesem: Smrt, kje je tvoja zmaga? Premagana si! Živel, Kristus Zmagovalec!
Ne vemo sicer, če je prinesel tedaj Gospod ubogim v vicah popolno zmago in jih je tedaj rešil trpljenja – vemo pa čisto gotovo, da moremo danes vernim dušam do popolne zmage pripomoči. Jezus nas s svojo potjo v predpekel uči takole: Sin moj, hčerka moja, stopi tudi ti večkrat k ubogim dušam v vicah in jim podaj roko v pomoč! Jezusovo usmiljenje z ubogimi dušami naj navda tudi tebe z usmiljenjem. Če je napočila za verne duše tema, v kateri ni mogoče delati, je v tebi še vedno jasen dan, da pomagaš. Imamo v rokah orožje, ki nam ga je zapustil Jezus. Sveta Cerkev kot naša dobra mati nam hiti v tem oziru tako ljubeče na pomoč. Vsaka sveta maša, vsaka molitev, vsako dobro delo more uboge duše privesti bližje k zmagi in jim povsem izdreti želo smrti.
Žal živi premnogo kristjanov, ki pozabijo na to orožje. Mnogi sploh ne mislijo na kraj očiščevanja, na vice, na oni kraj trpljenja, kamor je stopil Zveličar takoj po svoji krvavi daritvi. Ti pa nikakor ne smeš pozabiti na ta kraj, v katerem morda trpijo tisti, ki so ti bili v življenju najdražji. Sveta Cerkev nam kaže ta kraj z gotovostjo in razum nam o njem živahno govori: mora biti še neki tretji kraj v onostranskem življenju, poleg kraja večnega zveličanja in večnega pogubljenja. To zahteva božja svetost, ki ne dovoli, da bi prišlo kaj omadeževanega v nebesa; pa tudi božja pravica, ki ne more dovoliti, da bi bile vekomaj pogubljene duše, ki so samo z malimi grehi omadeževane.
Pozabiti pa nikakor ne smemo, da trpljenje v vicah ni majhno. Gospodu se je zelo mudilo, da prinese dušam veselo vest odrešenja in sladko tolažbo. Prepričani moramo biti, da je trpljenje v vicah strašnejše, kot si ga moremo predstavljati. Sveti Avguštin pravi: »Bolečina, ki jo povzročajo vice, presega vse, kar moramo tu na zemlji čutiti, videti ali si zamisliti.« Isto nam potrjujejo tudi sv. Bonaventura, sv. Katarina iz Genove, sv. Tomaž Akvinski in sv. Anton Padovanski.
Pred vsem nimamo na zemlji pravega pojma o hrepenenju ubogih duš po Bogu, ki je njih cilj in vsa sreča. Človek je zares blažen samo v Bogu, kakor je riba srečna samo v vodi. Voda je njeno kraljestvo, voda je njeno življenje. Če vzameš ribo iz vode – kako se zvija, kako skače in išče, da bi prišla nazaj v vodo, brez vode pogine. Kar je za ribo voda, je za človeka Bog. Pa naj kričijo bogotajci, da ni Boga, resnica ostane vedno ista, človek je srečen samo v svojem Bogu. Telo ovira hrepenenje duše po Bogu. Ko pa se duša loči od telesa se sprosti, tedaj ni nobene ovire več in s celim bitjem zahrepeni biti združena z njim, ki je vir življenja, ki je pravo življenje, prava sreča in pravo veselje. Ločitev od njega je za dušo, ki se je osvobodila teže sveta, nekaj tako strašnega, da moremo to bolest primerjati le s smrtnimi bolečinami. – Sliši glas svojega Ženina: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v mé veruje, bo živel, tudi če umrje.« Dobro sliši ta tolažbe polni glas, pa ne sme še zavriskati: »Aleluja! Smrt, kje je tvoja zmaga? Kristus – Zmagovalec, naj živi!«To je razjedajoči ogenj hrepenenja. V globoki žalosti toži: »Kdaj, o kdaj se bom prikazala pred tvojim obličjem?« (Ps 41,3) in »Gorje mi, ker traja moje izgnanstvo tako dolgo!« (Ps 119,5) Kdo mi da peruti, da zletim kvišku in se spočijem v svojem Bogu? Mojo dušo žeja po močnem živem Bogu.
Vprašam: Ali nismo trdi in brez srca, če ne pomagamo vernim dušam do skorajšnje popolne zmage?
Ne smemo pozabiti, da bo prišla blažena ura, ko bodo verne duše prištete v zmagoslavno cerkev k oni veliki trumi, ki je ne more nihče prešteti, iz vseh ljudstev in stanov. Tedaj bodo tudi verne duše veselo zapele: »Smrt je padla v boju! Smrt, kje je tvoja zmaga? Kje je tvoje želo? Zmago nam je dal Gospod! Kristus Zmagovalec naj živi!«
Dokler živimo, smo neprestano v hudih bojih s silami pekla, ki nas hočejo pahniti v večno temo. Zgodilo se pa nam bo lahko, da bomo morali ob naši zmagi nad smrtjo čakati v vicah, da nam bodo duše očiščene. Kot člani trpeče cerkve bomo potrebovali pomoči. Rešene verne duše niso nehvaležne. Pobožni Tobija je ponudil svojemu rešitelju in branitelju na poti polovico svojega premoženja. Menite, da so verne duše manj hvaležne, če smo jim pomagali v deželo življenja s tem, da smo jim skrajšali romanje skozi deželo očiščevanja za dneve, tedne, mesece, morda celo leta? Hvaležne bodo prosile za nas Gospoda. Te duše so oni prijatelji, ki nas bodo sprejeli v večna bivališča, kadar onemoremo.
Med seboj tako radi sklepamo pogodbe – sklenimo pogodbo še z vernimi dušami! Hitimo jim navdušeno na pomoč zdaj – da nam bodo tudi one zveste ob času hudih težav. Ali ni to tolažilna resnica o občestvu svetnikov?Sestavljeni smo iz treh armad iste vojske. Vsi se borimo pod Kristusovo zastavo proti močem teme. Drug drugemu podajamo roko v pomoč. Prišel bo čas, ko bomo skupno peli himno zmage: »Padla je smrt v boju! – Smrt, kje je tvoja zmaga? Kje je tvoje želo? Hvaljen bodi Gospod, ki nam je dal zmago po Gospodu našem Jezusu, ki je vstajenje in življenje. Kristus – Zmagovalec naj živi!!!«
Naslovna fotografija: Verne duše v vicah (vir: arhiv Župnije Radovljica)