Tiha žalost lega v naša srca (leto za letom), ko stopamo v Vseh svetih popoldne k našim rajnim na grobove. Še posebno jedka grenkoba in težka resnost pa prevzemata danes naša srca, ko se spominjamo vseh tistih, ki smo jih ljubili, pa jih ni več med nami.
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972
Med letom so nam naše vsakdanje skrbi zameglile spomin nanje, le tu in tam so nam za kratek hipec stopili pred naše duhovne oči, pa zopet izginili v meglo. Tako je bilo med letom …
Danes pa nam stojijo naši rajni z vso jasnostjo v našem spominu, ko postajamo ob grobovih v resnici ali pa naše ljubljene grobove samo v mislih obiskujemo. Danes je god vseh mrtvih, njih veliki dan, ko mrtvi znova govore z našimi srci in z našimi dušami in ko zveni skozi vence, šopke in sveče, krizanteme in astre, skozi bršljan in zimzelen njihov tožni klic: »Spomnite se nas! Spomnite se nas, vsaj vi prijatelji naši!«
Ali čuješ vročo prošnjo? – Moli zame, moj dragi mož, ki sem te tako nenadoma zapustila! – Spomni se me, ljuba žena, ki sem ti bil zvest vse življenje! – Spomni se me, moj sin, ki sem bil nate priklenjen s tisočerimi vezmi! Moli zame moja hčerka, ki si bila lučka mojega življenja! – Spomnite se nas! Usmilite se nas vsaj vi, prijatelji naši!
Tako stojimo danes z odprtimi srci na grobovih in poslušamo glasove naših dragih, pogovarjamo se z njimi in jokamo za njimi. Naše roke se nehote sklepajo v molitev in naše duše se zlivajo pred tron božji z iskreno prošnjo.
Marsikatera solza, ki ni bilo zanjo časa med letom v delu, v skrbeh in strahu, a je vendar žgala v srcu, se utrne danes iz oči, kot kristalna jagoda, posvečena spominu mrtvih.
Zdi se mi, da ni teklo v nobenem minulih let toliko solz, kot jih teče letos, kot jih bo teklo te dni.
To so grenke solze za onimi, ki počivajo po naših pokopališčih – to pa so še vse grenkejše in obilnejše solze onih, katerih trupla počivajo v daljnem tujem svetu, katerih grobove objemajo temni gozdovi, strašni prepadi, gore in doline, kamor domači nikoli ne bodo mogli stopiti v sveti tihi želji, da bi vsadili kako cvetko na grob, da bi potočili solzo na posvečeno zemljo in zmolili tam drhtečo molitev.
Vem, dobro vem, kako jokajo neutolažljivo te dni uboge matere, katerih sinovi spe nevzdramno spanje v tujem neznanem svetu. Slutim vso trpkost in grenkobo solza neštetih vdov, katerih možje počivajo Bog ve kje. Ves sem do dna duše presunjen, kako jokajo otroci, zapuščene sirote, ki ne bodo nikdar poznali groba, ki krije ljubeznivo obličje njihovega dragega in tolikanj skrbnega očeta.
Ko razmišljam vse to žalovanje, grenke tožbe, vzdihovanje in tako obilne solze – mi prihaja na misel beseda Svetega pisma: »Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik. Rahela je jokala za svojimi otroci in se ni dala utolažiti, ker jih ni več.«
Kakšna skrivnost je smrt! Tudi najbolj divji in surov človek zadrhti ob njenem veličastju.
Pred njo trpljenje,
za njo solze;
zaradi nje pa strto,
ranjeno srce.
Koliko gorja je že rodila smrt, koliko najjasnejše sreče je pokopala in prinesla družinam bedo, siromaštvo in obup.
Ločitev najbolj ljubečih se oseb, ki jo prinese smrt, je strašna. Ali je pa zato obup ob tej ločitvi upravičen? Ali v tej grenki žalosti ne najdeš nikjer nobene opore in tolažbe? Ali smo z rajnimi zares ločeni tako, da ni nobene zveze med živimi in mrtvimi?
Prijatelj moj dragi, če bi tako mislil in trdil, bi se silno motil, zakaj vez med nami in mrtvimi ustvarja ljubezen – ljubezen, o kateri govori apostol, da nikoli ne mine:
»Prenehala bodo preroštva, utihnili bodo jeziki, vednost bo prešla – ljubezen pa ne bo prenehala nikoli.« in»Zdaj pa ostane vera, upanje in ljubezen – to troje: največja med temi pa je ljubezen.«
Ljubezen prinese blagodejno toploto v hišo bogatina – brez ljubezni vlada tudi v bogatinovi hiši siromaštvo. Ljubezen naredi iz borne in preproste hišice palačo. Ljubezen spreminja dolino solz v nebesa. Vsemogočna morilka in uničevalka smrt, ki vzame človeku bogastvo in stre junaku moč, ki uniči najčudovitejšo lepoto in potrga najnežnejše cvetlice dečku in deklici z mladostnih lic – ta kruta strahovalka ljubezni ne more uničiti. Ljubezen med nami in rajnimi ostane tudi po smrti in nas spaja s čudovito močno vezjo, ki nam lajša ločitev in nam zbližuje tiste, ki so odšli pred nami v večnost. Smrt more zatisniti in ugasniti plemeneče oči, da ne vidijo več – more zvezati še tako živahne roke, da ne blagoslavljajo več – more odmakniti telo naših dragih – toda ljubezni nam ne more vzeti. Ljubezen nam mora pustiti, tisto ljubezen, ki spaja nas in naše umrle.
Brat moj! Dvigni glavo in pomisli, da te še vedno ljubijo vsi, ki so šli pred teboj v večnost. Vse, kar je bilo na njih dobrega in plemenitega, vse bogastvo srca, vsa dobrota duše – vse to je ostalo, zato pa je ostala tudi ljubezen in ta ne bo nikoli ugasnila.
Rajni te torej ljubijo. Kako pa je s tvojo ljubeznijo do njih? Ali je mar ovenela s šopki in venci, s krizantenami in astrami, ki si jih položil na grob? Prijatelj moj, ali si res pozabil, da si še vedno z vernimi dušami v tesni zvezi, čeprav njihova telesa trohnijo v mrzli zemlji?
Kakor si ti, moj ljubi prijatelj, razveselil svoje najdražje in najljubše, ko so še živeli s kako cvetlico – tako si jim danes ob spominu na tiste prelepe trenutke položil cvetje na njihov grob. Ali veš, kako živahno in rad, kako iskreno in zaupno, si se nekdaj pogovarjal z njimi – danes pa ti je vso dušo prepregel z največjo ljubeznijo spomin nanje. Koliko lepih in prisrčnih pisem si jim napisal – danes pa pošlji za njimi najleše in najprisrčnejše pismo: pismo pobožne molitve. S kakšnim razigranim veseljem si jim poklanjal ob raznih prilikah, ob godovih, rojstnih dnevih in jubilejih lepe darove – danes pa je njihov dan, njih veliki praznik, njih slovesni god, ki ga obhajajo v večnosti. – Kaj boš storil, kaj jim boš poklonil? Prepričan sem, da dobro veš. Tvoja duša je danes globoko pretresena in prosi in govori:Gospod, daj jim večni pokoj! – Sovražnika imaš, spravi se z njim zaradi tvojih rajnih – dobro poznaš siromaka in njegovo veliko stisko, pa lahko pomagaš – usmiljenje izkaži zaradi rajnih.
To so darovi za rajne. Prepričan bodi, da jih boš z molitvijo, usmiljenjem, odpuščanjem in dobroto najbolj osrečil.
Kakor ljubezen nikdar ne mine, tako ne mine življenje nikdar – življenje duše, življenje onkraj groba.
Žalostnemu očetu Jairu, ki mu je umrla dvanajstletna hčerka, je govoril Gospod čudovito besedo: »Deklica ni umrla, ampak spi.«
Ob misli na to Kristusovo besedo, lahko stopamo danes od groba do groba, od križa do križa, od spomenika do spomenika, – pa bi mogli napisati na vsak grob, na vsak križ in na vsak kamen: »Ni umrl – ni umrla – ampak spi.« Naši rajni samo spijo, njihovo življenje je prekinjeno po smrtnem spanju. Zdaj spe, da se odpočijejo od truda dela, od žrtev in bridkosti. Vsi spe: siromak ne čuti nič več svoje bede, bolnik nič več svojih bolečin, izgnanec ne lakote, ne žeje.
Kako dober je Kristus! Ni zrl le žalosti v Jairovi hiši – njegovo Božje oko se je obrnilo v vse tiste hiše, kjer je zakraljevala smrt, in tam pogledalo vsa srca, ki se krčijo v žalosti in bolesti – in vsem je govoril: »Vaš prijatelj ni mrtev, vaša prijateljica ni mrtva – ampak spi!«
Sveti apostol Pavel nas tako čudovito bodri: »Seje se telo v nečasti; vstalo bo v časti. Seje se v slabosti, vstalo bo v moči. Naše bivanje pa je v nebesih: od koder čakamo tudi Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo spremenil telo naše nizkosti tako, da bo upodobljeno telesu njegovega veličastja. Vsi bomo vstali …«
In zopet bodo zbrani otroci okoli matere in očeta in zopet bodo združeni vsi prijatelji v nebeških dvorih, združeni v Bogu.
Bratje, kvišku glave! Prisluhnite tolažilni Gospodovi besedi: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v mé veruje, bo živel, tudi če umrje.«
Naslovna fotografija: Blagoslov grobišč pod Pustim gradom, 1. november 2020