VELIKA NOČ – NAŠ EDINI PRAZNIK
»Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici« (Jn 4,23). Ta evangelij 3. postne nedelje na neki način napoveduje letošnje praznovanje velike noči, ki ne bo vezano na kraj, ampak bo odvisno od duha resnice, v katerem jo bomo praznovali.
Resnica pa je vedno preprosta in ena sama v pomenu škofovskega gesla božjega služabnika Friderika Baraga: »Le eno je potrebno,« in sicer ljubezen do Boga in bližnjega. V času, ko ne le da hitimo, ampak ves čas pospešujemo tempo našega življenja, da bi čim več stvari stlačili v čas, ki nam je odmerjen, v sedanjih razmerah ugotavljamo, kako dragoceno je to minljivo in še bolj večno življenje, kajti »kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi« (Mk 8,36). Naše življenje je naravnano na Kristusa, edinega srednika med Bogom in ljudmi. Zato je apostol Pavel zapisal svojim vernikom v Korintu: »Sklenil sem, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,2) in vstalega od mrtvih. V istem pismu je dodal: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 15,16.20). Zaradi vstajenja je velika noč edini praznik v pravem pomenu besede. Nedelja ne bi bila praznična, če ne bi bila odmev na tisti dan po soboti, prvi v tednu, ko je bilo ženam, ki so Jezusa iskale v grobu, oznanjeno: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal« (Lk 24,6). Od mrtvih vstali Jezus je apostolom podelil Svetega Duha, ko je »dihnil vanje in jim govoril: Prejmite Svetega Duha« (Jn 20,22). Velikonočni čas je čas Svetega Duha vse do binkošti, do praznika, ko se je Sveti Duh dokončno razodel kot Duh, ki zbira Cerkev in jo dela za eno samo občestvo Jezusa Kristusa. (J. D.)