Ob pretekli pepelnični sredi so se mi v spomin najbolj vtisnile besede: »Spreobrni se in véruj evangeliju!« (prim. Mr 1,15). In ob tem Jezusovem povabilu sem se spomnil na pogovor, ki sem ga pred dnevi zasledil na neki spletni strani;
glasil se je nekako takole:
Mlad moški je šel do župnika in mu rekel:
– Gospod, jaz ne bom več hodil v cerkev!
Župnik ga vpraša:
– A tako? Mi lahko, prosim, poveš, zakaj ne?
Moški odgovori:
– Glejte, tamle gledam skupino gospa, ki opravljajo neko sosedo, češ kakšna, da je. Tukaj moram poslušati dragega sožupljana, ki se pri branju berila stalno moti. V pevskem zboru so nesoglasja in med petjem tako “fušajo”, da se me loteva slabost. Med mašo ljudje pogledujejo na ure, v svoje pametne telefone, da ne govorim o njihovem sebičnem in vzvišenem obnašanju zunaj cerkve… Tega ne zdržim več!
Župnik mu reče:
– V redu, do določene mere imaš prav, a preden dokončno zapustiš Cerkev, te prosim, da mi narediš uslugo: vzemi poln kozarec vode in z njim naredi tri kroge okrog po cerkvi, ne da bi polil eno samo kapljo.
Mladenič si misli: Oh, nič lažjega! In gre in naredi tri kroge, kot ga je župnik prosil. Potem se vrne in pravi:
– Gospod, naredil sem, kar ste me prosili.
In župnik ga vpraša:
– Ko si hodil okrog s svojim kozarcem vode, bi opazil, da kdo o kom slabo govori?
Mladenič odgovori:
– Ne.
– Bi opazil, da so župljani brezbrižni do drugih, ki prihajajo v cerkev?
– Ne.
– Bi videl, da so nekateri zatopljeni v svoje pametne telefone?
– Ne.
– In veš zakaj? Ker si bil osredotočen na kozarec, da se ti ne bi kaj polilo. Veš, v našem življenju je podobno. Ko se s srcem osredotočimo na Jezusa Kristusa, nimamo časa, da bi videli napake drugih, ker v ospredje stopi naš odnos z Bogom, pogovor, v katerem mu izročamo svoje prošnje in zahvale. Kdor zapusti Cerkev zaradi hinavskih kristjanov, dolgočasnih duhovnikov, nesposobnih škofov…, vanjo gotovo ni nikdar zares vstopil zaradi Kristusa.
Dragi bratje in sestre, čeprav se v tej zgodbi mogoče ne najdemo, pa nam njeno sporočilo vseeno zastavlja temeljno vprašanje, ki zadeva vsakega kristjana v trenutku, ko ga Jezus spodbudi z besedami »spreobrni se in véruj evangeliju«. Spreobrnjenje namreč temeljno ne cilja na naše slabosti, ampak se osredotoča na bolj bistveno vprašanje: Ali verujem, kar izpovedujem v veroizpovedi? Ali je res Kristus gonilo mojega življenja in središče osebne vere? Ali je vera tista, ki me vodi, da vsaj v nedeljo sedem v klop domače cerkve? Evangeljska spodbuda je torej povabilo v »puščavo« naše notranjosti, kjer se soočimo z vprašanjem: »Kaj sploh verujem?« Šele razčiščena osebna vera namreč nujno povzroči tudi postopno zavedanje in odpravo osebnih slabosti ter poglobljeno bogočastje v molitvi in obhajanju liturgije. Nikakor ni naš cilj, da bi le slepo sledili spisku nekih moralnih načel in navad, ki nam jih prinaša tradicija, ampak je potrebno spreobrnjenje, t. j. radikalen obrat k Jezusu in premislek vsega, kar so nam predali naši predniki.
In ko si vzamem čas, da se zazrem v križ na oltarju, v presveto hostijo, ki jo povzdigujejo duhovnikove roke, ko mi postane jasno, da je Jezus prostovoljno sprejel najsramotnejšo in najokrutnejšo smrt zame in za moje odrešenje brez, da bi karkoli zahteval v zameno, dobijo neskončno vrednost tudi katoliška tradicija, podružnične cerkve, ki so jih gradili naši predniki skoraj v vsaki vasi, molitev, bogata liturgija, branje Svetega pisma…, ker enostavno želim, da me Bog preko teh sredstev spremlja skozi življenje, kakor že mnogo rodov pred menoj. V tem trenutku se ne ustavljam več ob malenkostih. Moje pozornosti pri sveti maši ne motijo banalnosti kot so npr. (če karikiram) nov telefon sosedov’ga Janeza, »špičaki« sosedove Mici ali bujna frizura tete Julči, kot bi zmotile prej omenjenega mladeniča. Vse to postane nepomembno. Zavem se bistvenega: da me ima Bog rad ne glede na življenjske okoliščine, ki me trenutno zaznamujejo, kar dokazuje s smrtjo na križu in vstajenjem na velikonočno jutro – zame, zate, za vsakega izmed nas. V tem pogledu sem ponosen na svojo vero. Ta mi namreč pomaga, da brez sramu pokleknem pred svojim Bogom, ker nekje globoko v sebi vem, da se bova po Njegovi zaslugi srečala ob dnevu in uri, ki ju ne poznam. Amen.
Gašper Mauko, duhovnik
1. postna nedelja, 10. 3. 2019 – leto C/I
1 Mz 9,8-15; Ps 25; 1 Pt 3,18-22; Mr 1,12-15