»VZEMITE, TO JE MOJE TELO« (Mr 14, 22)
Ko se naše življenje začne, globoko v skrivnosti maminega telesa in s posegom božje milosti, smo le majhen skupek celic, a rast teče in mi dobivamo podobo človeka.
Duhovno podobo pa nam že ob spočetju da naš Stvarnik, ljubitelj in darovalec življenja. Ostaja skrivnosten, da ga ni mogoče dojeti z razumom. Tako tudi mnoga vprašanja, ki se nam porajajo v različnih obdobjih življenja, ostajajo brez odgovorov. Če nanje ne odgovorimo z zaupanjem v božje vodstvo, vnašajo trajni nemir in so vir zamere. Zamere Bogu, ne samo človeku. Zadnje čase me ta misel vedno bolj pretresa in postavlja mojo molitev v drugačne okvire: Bog ni dolžan odgovoriti – kaj šele odgovoriti takoj ali v času, ki mu ga jaz določim – na vsa moja razumska vprašanja. Molitev namreč ni umska vaja, ampak vaja za zaupanje Bogu v vsaki situaciji. Ko je mir in vse dobro ter ko je kaos in vse polno vprašanj. Prav potiho in da še sam ne veš kako, pa se v srce, čeprav še tako predano Bogu, lahko hitro prikrade tiha zamera Bogu. Ta zamera kljuva in kljuva in seje dvom. Ne prihaja od Svetega duha, ampak od nosilca teme.