V soboto pred binkoštnim praznikom, 3. junija 2017, smo s pevci, ki so ob pogrebu peli v slovo naši mami, dolgoletni korski pevki Veri Grmovi, izleteli preko Jezerskega, skozi delček sosednje Avstrije in čez Pavličevo sedlo nazaj na Solčavsko. Najprej je na izletniški kmetiji pri Matku naš radovljiški sofaran in prijatelj, pater Andrej Sotlar odpel mašo za vse pokojne radovljiške korske pevce, domači pa so nam postregli z obaro, ajdovimi žganci in s štrudljem. Gospodar Klemen, kmet, lovec in gozdar, nam je na prihišne citre zabrenkal nekaj nežnih, doživetih melodij. Pravi, da se jih je priučil kot osnovnošolec pri očetovem stricu v dolini, ko je zaradi snega zime prebil v internatu, saj se v onih časih domov ni dalo vsak dan.
Popoldne smo si na poti domov po Solčavskem najprej ogledali farno cerkev sv. Frančiška Ksaverija v Radmirju, v cerkveni zakladnici pa nekaj deset dragocenih mašnih plaščev, dalmatik in pluvialov, ki so jih pred stoletjem, dvema cerkvi poklonili tedanji evropski odličniki, med njimi tudi doslej daleč najbolj poštena in uspešna slovenska vladarica, Marija Terezija. Cerkev in razstavo nam je razkazal tamkajšnji mladeniško iskrivi gospod, ki pa je na tem Božjem svetu že tako dolgo, da je od radovljiških župnikov poznal le gospoda Sekovaniča. A kljub davno zasluženi penziji še vztraja na fari, saj pravi, da po njegovem odhodu v Radmirju ne bo imel naslednika …
Le nekaj kilometrov naprej smo se v Gornjem Gradu ustavili v največji cerkvi na Slovenskem, ki jo je ob starejšem benediktinskem samostanu na mestu prejšnje v drugi polovici osemnajstega stoletja dal zgraditi ljubljanski knezoškof Ernest grof Attemski, kot občasno rezidenco pa so gospostvo uporabljali ljubljanski škofje že prej, še pred sredino prejšnjega tisočletja. Posvečena je sv. Mohorju in Fortunatu. Tudi v njej smo – nostalgično, saj je bil mesec majnik ravno dobro mimo – kot že prej vso pot, zapeli kakšno Marijino. Potem smo pa za slovo zavili še na kavo v bližnji lokal s čudovitim pogledom na stolnico in ob tem, saj petje ni bilo zaželjeno, rekli katero še ne prehudo pikro na rovaš naše posvetne in cerkvene gosposke.
Še pred mrakom smo bili srečno doma. Hvaležni za lep dan, prijeten potep in kar navdušeni, da bi šli še kdaj – pa ne, da bi nam za tak podvig ravno moral umreti še kdo iz zbora!
Janez
Nekaj utrinkov si oglejte na župnijskem facebook profilu.