V torek, 20. marca 2012 nas je s svojim pričevanjem nagovorila Milada Kalezič, ki ni samo igralka, ampak je mama, gospodinja, hči … In je tako kot vsi vpeta v številne odnose. Vera ji pomaga v vsakdanjem življenju. »Dotik Cerkve stori, da lahko vstaneš in strežeš vsem.«
Kot pravi sama, je njena zgodba o iskanju Boga dolga. Izhaja iz ateistične družine. Življenjske izkušnje so jo pripeljale do zavedanja, da se življenje ruši. Občutila je propad. Takrat je začela iskati pot k Bogu. Iskala je listek s sporočilom, kaj Bog hoče, pričakuje od nje. Našla pa je Sveto pismo, v katerem nam Bog govori. Od takrat vsak dan bere, če ne, čuti pravo duhovno lakoto.
Ni teologinja in nima nobenih tovrstnih znanj, pojasni, zato ne more na ta način razpravljati o veri. Lahko pa vsakomur svetuje, naj vstopi v cerkev, kjer se je tudi ona srečala s Kristusom in potem gradila in poglabljala svoj osebni odnos z njim.
Seveda življenje prinaša tudi trpljenje, pove, in vera pomeni trud. Vendar pa je ta trud poplačan. Verjeti moramo modrosti pravoslavnih menihov, ki pravi, da je poezija, in s tem tudi umetnost, lestev do nebes, vendar je mnogokrat prekratka. Molitev pa sega do neba, do samega nebeškega prestola.
Kadar ji je težko, se pogosto zateče v naravo, ki jo vrne v Božje naročje. Narava je Božje stvarstvo in ti mora spregovoriti o Bogu, pravi. Sicer pa verjame, da te že sama želja, da bi bil z Bogom, drži blizu njega. »Kdor hoče ljubiti, ta že ljubi.«
Večer je zaključila z lepo zgodbo. Ko bi morala nastopiti v neki predstavi, ki se dogaja v peklu, jo je škof Turnšek vprašal, kaj trenutno igra. Rekla je, da zelo mračno vlogo v peklu, kjer je vse grozno in grdo, da ne ve, kaj naj naredi. Škof ji je z nasmehom odgovoril: »Ja, vnesite malo nebes!«
In tako tudi njeno pričevanje o Bogu in življenje iz vere nagovorja vse negotove kristjane – vsak izmed nas je na tem svetu zato, da vanj vnaša »malo nebes«.