MESEC DUHOVNIŠKIH POSVEČENJ
Pri posvetitvi za duhovnika sem ležal na tleh in se počutil neznansko majhnega in ničnega pred Bogom in Jezusovim skrivnostnim učlovečenjem. Še zdaj, po toliko letih, tega ne obžalujem. Ponovno bi legel na tla. Svet naj hodi mimo mene in obžaluje, da se ljudje pred Bogom tako ponižujemo. Toda svet niti ne sluti, da Bog človeka najbolj sprejema v njegovem ponižanju. Ko si posvečen v duhovnika, se do korenin svojega bivanja posvetiš Bogu in ljudem, svoje telo, srce in duha, svoje roke in noge – na razpolago daš vse svoje bitje, da Božjo ljubezen delaš vidno in jo ljudje lahko občutijo. Prav tako močno – in včasih še močneje – lahko Bog nagovori laike, da so mu do konca vdani. Duhovniki so ljudje, ki so v puščavi življenja našli Boga in polni navdušenja nad tem najdejo vse veselje v življenju z Bogom in za Boga. Zato lahko duhovnik občuti globoko srečo, kajti v Bogu so mu podarjeni vsi ljudje, da bi jih ljubil – in da bi ljubili njega. Nismo pa nikakršna nenaravna bitja, polbogovi ali »sveti predmeti«. Duhovnik je človek z vsemi človeškimi mejami, šibkostmi, napakami in grehi. Saj je popolnoma navaden človek, ni »iz posebne peke s posebnimi dodatki«. Nima svetniškega sija in ni najboljši, najmoralnejši in brez napak. Ni junak, svetnik, učenjak, mogočnež ali bogataš. Lahko pa je človek dobrote, tolažbe, luči in miru. Svoboden in razpoložljiv. Bog ga je izbral in poklical. Duhovnik je postavljen pred nemogoče poslanstvo. Toda zaveda se, da je Bog mogočen v nemočnih, močan v šibkih – in da Bog ne pomaga »popolnim«, ampak nemočnim ljudem, ki vse stavijo nanj. Ne živi samo iz Boga in za Boga, veliko bolj iz ljudi in za ljudi. Ne sme soditi in obsojati – ostaja naj vidna milina in občutena Božja dobrota. Ko spremlja ljudi, ki padajo, mora ohranjati svojo srčnost. V zavesti, da bo vedno težko sledil svoji poklicanosti, naj ostaja smerokaz in odpira poti do Boga. Za ljudi, ki iščejo pot, naj postane pot. (Phil Bosmans, Bog – moja oaza)
Preberite si župnijski list v pdf obliki: Skala 614.