Slovenskega maja si ne moremo predstavljati brez šmarnic – vsakodnevne ljudske pobožnosti Mariji v čast. Pobožnost te vrste poznajo tudi drugod po svetu, pri nas pa je leta 1855 dobila izvirno ime po cvetlici, ki ta mesec cvete po naših gozdovih in vrtovih.
Že leta 1842 je Davorin Trstenjak objavil prevod francoske knjige Mesec Marije, leta 1851 so pobožnost začeli ljubljanski bogoslovci, v naslednjih nekaj letih so jo poznali tudi drugod in zdaj ni cerkve ne vasi, kjer se ne bi zbirali k branju šmarnic, molitvi lavretanskih litanij in petju Marijinih pesmi, med njimi tudi nekaj posebnih šmarničnih. Slovenskih šmarničarjev, piscev knjig za to pobožnost, se je od Janeza Volčiča zvrstila še cela vrsta, tudi v letih po zadnji vojni so izhajale šmarnice vsaj v razmnoženi obliki. Njihova vsebina ni bila vedno izključno marijanska, verniki so ob branju in poslušanju spoznavali tudi različne svetnike in svetniške osebnosti pa nekatere verske resnice, tako da so bili v tem mesecu verniki deležni intenzivnega verskega pouka.
Preberite si župnijski list v pdf obliki: skala_613.