“Postni čas” . . . Vsako leto se vrača postni čas, štiridesetdnevna duhovna priprava na obhajanje velikonočnih dogodkov. Post začenjamo s starodavnim obredom polaganja pepela na glavo kot znamenje ponižnosti in sprejemanja svoje omejenosti, tudi časovne, življenjske. Pepel je sad ognja, ki je gorel, simbol očiščenja. Spreobrni se in veruj evangeliju! Čas šem je mimo. Odložiti je treba masko. Spet moramo pokazati svoj pravi obraz. Na pepelnico (10. 2.) bomo pričeli štiridesetdnevne duhovne vaje za vse kristjane. Duhoven je tisti, ki ljubi. Ljubezen pa ima konkretne izraze, zato skušajmo biti v postnih dneh bolj duhovni, bolj potrpežljivi z ljudmi, vljudni, dobri, ponižni in odpustljivi. V postnem času gremo ljudje sami vase, iščemo vire življenja, postavljamo vrednote na pravo mesto. S pepelom spokornosti smo zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra. Postni čas je bil od vsega začetka čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki je postni čas imenoval velike duhovne vaje vse Cerkve. Vse spokorne vaje so bile usmerjene na doživljanje Kristusove velikonočne skrivnosti. V tem času so skrbeli ne samo, da so več molili, temveč tudi, da so bolje molili, veliko so brali in razlagali Sveto pismo.
Preberite si župnijski list v pdf obliki: Skala 599.