DAR ZA CELOTNO KATOLIŠKO CERKEV
Za vsako župnijo je slovesnost nove maše priložnost, da ohranja zdravo tradicijo, zgrajeno na vrednotah, ki se današnjemu svetu zdijo preživete. To so namreč: pristna in redna molitev, zaupanje v Božje delovanje na vsakem koraku, ki ga človek naredi, zvestoba dani besedi, iskrenost, resnicoljubnost, poštenost, čistost …
Novomašnik je odraz vseh teh kreposti. Nov duhovniški poklic je dar ne le za posamezno župnijo, ampak za slovenski narod in za celotno Katoliško cerkev.
Župnija Radovljica je dala slovenskemu narodu lepo število duhovnih poklicev. Letos se spet veselimo nove maše, ki jo bo v župnijski cerkvi 28. 6. Ob 10.00, daroval naš novomašnik Gašper.
Nova maša je odraz molitvenega in duhovnega poglabljanja župnije, odrekanja in darovanja posameznikov.
Še naprej bodimo zvesti molivci za nove duhovne poklice, za zdrave družine, za zakonce, za zdravo pamet, da bomo sebi in drug drugemu spodbuda in zgled v vrednotah, ki smo jih prejeli od naših prednikov.
Vsi Radolčani smo vabljeni na novo mašo, saj je krona srčnih molitev in odrekanj za nove duhovne poklice prav prisostvovanje pri novi maši, pa čeprav bo cerkev morebiti pokala po šivih.
Andrej Župan, župnik
NOVOMAŠNIKU
Duhovnik mora biti ves velik in ves majhen; plemenit kot kralj, preprost kot kmet; junak, ki sebe premaga; človek, ki se z Bogom bori; studenec svetega življenja; grešnik, ki mu Bog odpušča; svojemu poželenju gospodar; ubogim in slabotnim služabnik; vzravnan pred visokim; sklonjen pred nizkim; poveljnik v boju duhov; milo proseč berač; glasnik zlatih darov; mož na bojnem polju; mati ob bolniški postelji; v spoznanju starec; v sanjah otrok; žejen Najvišjega; izučen v trpljenju; daleč od zavisti; prijatelj miru; sovražnik lenobe; sam v sebi trden; čisto drugačen kot jaz; molite za mene, za nas! (misli iz 12. stoletja)
SPOŠTOVANJE DO KRISTUSA V SVETI EVHARISTIJI
Cerkev je skozi stoletja hranila zakrament evharistije z največjim čutom svetosti in z velikim spoštovanjem, saj se je vseskozi zavedala osrednjega pomena svetega obhajila v življenju vernika. Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.«
V moči tega zakramenta se razvija pravo krščansko življenje. Z milostmi, ki jih prejmemo, zmoremo napredovati v duhovnem in vsakdanjem življenju. Boj proti grehu postane lažji. Vse bolj zamiramo sebi in se odpiramo Gospodu.
Ker se je Cerkev zavedala, kako velike sadove prinaša vredno prejemanje svetega obhajila, se je v svoji moči trudila, da bi ga verni prejemali s pravimi notranjimi nagibi, izmed katerih izstopa želja po zedinjenju s Kristusom. »Sveto obhajilo pa doseže svojo globino samo, če ga nosi in obdaja molitev – čaščenje«. Cerkev je želela vzpodbuditi čaščenje resnične navzočnosti našega Gospoda v zakramentu evharistije. Za najbolj primerno prakso se je uveljavil prejem obhajila kleče in na usta, saj »ima za seboj večstoletno tradicijo in je posebno znamenje čaščenja, popolnoma ustrezno v luči resnične, stvarne in bistvene navzočnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa pod posvečenima podobama.«
Klečanje pa ne prihaja iz katerekoli kulture – prihaja iz Biblije in njenega spoznavanja Boga. V Stari zavezi se Jozue, potem ko zagleda »poveljnika Gospodove vojske«, vrže pred njim na tla. V skrivnostni osebi poveljnika Gospodove vojske govori Jozuetu skriti Bog in se pred njim vrže na tla. Origen doda k temu razlago: »Ali obstaja kak drug poveljnik Gospodovih čet, kakor naš Gospod Jezus Kristus?« Jozue moli tistega, ki naj bi prišel – Kristusa. V Novi zavezi beremo, da se Jezus na Oljski gori vrže na tla, da pade na zemljo. Evangelist Luka poroča, da Jezus moli kleče. Tudi svetniki so molili kleče: Štefan med kamenjanjem, Peter ob vstajenju od mrtvih nekega človeka, Pavel na poti k svojemu mučeništvu. »S tem ko kristjani klečimo, vstopamo v Jezusovo molitev na Oljski gori. Spričo grožnje s strani sile zla smo kristjani, ko klečimo, pokončni spričo sveta, toda kot otroci smo na kolenih pred Očetom« je dejal Benedikt XVI.
Klečanje utegne biti moderni kulturi tuje – kolikor je namreč kultura, ki se je oddaljila od vere in ne pozna več tistega, pred katerim je klečanje prava, od znotraj potrebna kretnja.
Obhajilo kleče kaže na spoštovanje pred Bogom; je srce človeka, ki se vrže na tla pred Njim, ki ga ljubi do konca. To so znamenja, ki iščejo celosten pomen in težijo k premostitvi posvetnosti sveta. »Pred Božjo slavo kristjani pokleknemo ter priznavamo njegovo božanskost, s to gesto pa izražamo tudi svoje zaupanje, da bo Bog zmagal.«
»Kdor se uči verovati, se uči klečati. Vera ali liturgija, ki bi klečanja ne poznala, bi bila bolna na osrednjem mestu.«
SIMBOLI ZAKRAMENTA SVETEGA REDA
POLAGANJE ROK
Polaganje rok spada med najstarejše bogoslužne kretnje in je znamenje podelitve Svetega Duha, to je posvečenja, ter znamenje odrešenja. S polaganjem rok se posvečuje nove služabnike oltarja. Pri svetem redu tako pomeni izročitev posebne duhovne moči oz. službe tistim, ki jih je Bog izbral.
POSVETILNA MOLITEV
Posvetilna molitev je bistvena pri podeljevanju svetih redov diakonata, prezbiterata in episkopata. Vsak sveti red ima svojo posvetilno molitev, ki razlaga zgodovinsko ozadje posameznega reda, podeljuje potrebne milosti za opravljanje svete službe ter izreka prošnje, da bi bil vsak posvečeni zgled prave evangeljske svetosti.
SVETA KRIZMA
Krizma se razlikuje od krstnega in bolniškega olja po tem, da je posvečena ter, da so pri krizmi olju dodane prijetne dišave. Te opominjajo, da mora biti vsak kristjan z zglednim življenjem v »prijeten vonj« Bogu in ljudem. Uporablja se pri zakramentih svetega krsta, svete birme in svetega reda II. in III. stopnje.
MAZILJENJE S SVETO KRIZMO
S krizmo mazili škof pri mašniškem posvečenju novomašniku dlani, pri škofovskem pa glavo. Dlani so namreč tiste, s katerimi bo mašnik držal sveto Rešnje telo in kri, glava pa simbolizira sedež razuma, zato maziljenje le-te predstavlja prošnjo, da bi škof modro vodil zaupano mu ljudstvo.
PROSTRACIJA
Prostracija je ležanje z obrazom proti tlom.Predstavlja najponižnejšo molitveno držo, ki izraža človekovo zavedanje majhnosti pred Bogom. Je častno dejanje, ker je vidno znamenje popolne odpovedi sebi in popolne podaritve Bogu. Prav zaradi tega je vključena v obred posvetitve diakona, duhovnika in škofa.
IZROČANJE EVANGELIJA/KELIHA IN PATENE/PASTORALA, MITRE IN PRSTANA
Vsako stopnjo svetega reda zaznamujejo določeni simboli. Pri diakonskem posvečenju škof diakonu v roke izroči evangeljsko knjigo, saj je prva naloga diakona oznanjevanje evangelija Božjemu ljudstvu ter življenje v skladu s tem, kar oznanja. Pri mašniškem posvečenju škof novomašniku v roke izroči kelih in pateno, ki sta znamenji evharistije, katero bo v moči posvečenja novomašnik daroval. Pri škofovskem posvečenju pa so novoposvečenemu škofu izročeni pastoral, mitra in škofovski prstan. Pastoral in mitra sta znamenji vodstvene, pastirske in učiteljske oblasti škofa, prstan pa poleg tega simbolizira tudi pečat prave vere.