Spoštovani!
Letos smo se k molitvi za po vojni pobite pod Pustim gradom zbrali štiriindvajsetič. Kot se spodobi – s cvetjem, svečami in molitvami. Predvsem pa z vprašanjem, na katerega se zdi, da zaman iščemo odgovor: kako je mogoče, kako je lahko od zmage pijana vojska pobijala vsevprek po deželi, kako si se med tako imenovanimi »sovražniki ljudstva« znašel že, če si le podvomil v njihovo boguenakost? Medtem ko je drugod, vsaj po zahodnem in severnem delu Evrope, prišla tako težko pričakovana svoboda, zlom fašizma in nacizma, pa se je v naših krajih prihuljeno plazilo novo zlo, komunizem. S svojimi deli teme ponoči, podnevi pa s svojimi mitingi med rjovečimi zvočniki in preplašenimi, nahujskanimi množicami, pod vodstvom lumpov in bebcev.
Tistih nekaj desetin delomrznežev, ki so od začetka nemške in italijanske zasedbe naše dežele izrabili ogorčenje in odpor vseh Slovencev do okupatorja ter ga zvijačno preusmerili v boj proti drugače mislečim, še bolj pa drugače situiranim bratom Slovencem, je uspelo iz vsega odpora do sovražnika roditi sovraštvo do bratov, bratomoren boj in po vojni neusmiljeno pobijanje. Kdor je prej spoznal, kam pelje tragedija, je prej padel … O tej zmagi temnih sil, o tem grozodejstvu nam govori čez šeststo grobišč po Sloveniji, med njimi tudi tole morišče pod Pustim gradom.
In kaj občutimo štiriindvajset let po tistem, ko smo se leta enaindevetdesetega prvič smeli zbrati tule in zmoliti za vse tiste brezimne nesrečnike, menda osemsto hrvaških beguncev, proti zahodu namenjenih, ki jih je svoboda in smrt zatekla tukaj?
Potem, ko se je pred leti zazdelo, da smo le začeli premikati to ogromno goro gorja in zamere, ki nam je, neprivilegiranim slovenskim smrtnikom, ostala od v šoli tako opevanega boja proti okupatorju, pa se zdaj zdi drugače. Ne še tako dolgo nazaj smo za to, da smo izpodbili vlado Janeza Janša, našli eno – če povem zelo, zelo blago – najbolj ponesrečenih rožnatih političark te dežele. Odtlej gre stvar rapidno navzdol. Zlo, za katerega smo že mislili, da je pred devetinšestdesetimi leti tukaj slavilo svoj največji triumf, se počasi vrača, skozi vse pore nam leze v telo in v glave, zastruplja nas preko nagovorov naših kolovodij, predsednikov takšnih in drugačnih BTC strank, preko rdečih in nerdečih medijev – če morda vi veste za katerega nerdečega? Z vsemi topovi pobijajo vodja slovenskih demokratov, Janeza Janša. Človeka, ki je zaradi svojega prepričanja in boja za to deželo, za mojo očetnjavo, za Slovenijo že bil v arestu, a ga je okupatorska JLA morala zaradi upora Slovencev izpustiti – tega človeka so zdaj naši sluzavi kolovodje ob skoraj unisono podpori sindikalistov strpali v zapor in mu vzeli mandat poslanca, ker naj bi neznano kje, neznano kdaj in od neznano koga dobil neznano koliko denarja – pri čemer jim je edini neizpodbitni dokaz to, da bi vsakteri od njihovih tako storil! Mi pa pri tem mrdamo, zmigujemo in mencamo. »Nič se ne ve, ljudje so dandanes vse sorte!« Smo že res vse sorte, posebej Slovenci – ampak vse sorte so predvsem tisti, ki se v tej deželi že pol stoletja kot klošč oklepajo vladarskega žezla, zlasti pa tantiem, ki k žezlu sodijo.
Vsak kmet pa ve, da se človek, potem ko je pokončno preživel dobro polovico svje tuzemske dobé in bil zaradi svojega prepričanja celo zaprt, ne začne kar naenkrat obračati kot vetrnica! Slovenci smo žal postali taki, da smo kar pripravljeni verjeti lumpu, ki še nikdar v življenju ni nič poštenega počel, ko osira poštenjaka, ki nas je pred četrt stoletja s svojo iznajdljivostjo, ob podpori tedaj skoraj vsega naroda in z obilnim žegnom božjim rešil iz morije, kakršna je nato v štirih letih sledila na Balkanu oziroma v Titovi Jugoslaviji.
Veste, kako se počutim ob tem? Mislim, da so se nekako tako morali počutiti Židje, ki so leta devetintridesetega poslušali navdušene ovacije nemških patriotov, ko je Adolf s svojo vojsko gazil po Poljski in reševal tamkaj zatirane Nemce. Zlo spet zmagovito ori po tej deželi – in mi, kristjani, ne pozabimo za vsako desetko dodati, naj pridejo v nebesa posebej še tiste duše, ki tam nimajo kaj iskati. V malenkost drugačni dikciji, seveda! Bog se nas usmili in naj nas za božjo voljo že sreča pamet, zadnjič nas namreč ni!
Da pa ne porečete, da hujskam narod in branim cesarju davek plačevati, pa zmolimo, bratje, za nesrečnike, ki počivajo pod nami in so našo narodno neumnost plačali s svojimi glavami, Gospodovo molitev, očenaš! Zdaj še lahko molimo – ko pa pojdemo za njimi, bo pa nemara tudi za nas kdo kaj zmolil!
Pod Pustim gradom, 1. novembra 2014.