Praznik svetega rešnjega telesa se tradicionalno praznuje na prvi četrtek po nedelji Svete Trojice.
Ker je to v številnih državah delovni dan, se čaščenje s procesijo vedno pogosteje prestavlja na prvo naslednjo nedeljo (Telovo je prost dan v Avstriji in na Hrvaškem ter delih Nemčije).
Za ustanovitev praznika ima največ zaslug sveta Julija Lieška, ki je imela vizije v katerih jo je Bog nagovarjal, da je treba ustanoviti tak praznik. Le-tega je v lokalnem merilu potrdil lieški škof leta 1246. Po Julijini smrti je njeno delo nadaljevala blažena Eva Lieška in leta 1264 je papež Urban IV.(ki je bil prej lieški naddiakon) v buli Transiturus uradno razglasil praznik svetega rešnjega telesa in krvi.
Bistvo praznika je čaščenje posvečene hostije. Po krščanskem verovanju se hostija in vino pri evharističnem obredu na skrivnosten način spremenita v Jezusovo telo in kri – tako, da materialno ostaneta kruh in vino, v substancialnem pomenu pa postaneta Jezusovo telo in kri. Posvečena hostija zato pomeni realno Jezusovo navzočnost in zato kristjanom predstavlja Najsvetejše. Kljub temu kristjani prej niso čutili potrebe po tem, da bi hostijo častili – Jezus je naročil: »Jejte od tega vsi« ne pa »častite to vsi«.
Zato je čaščenje svetega rešnjega telesa v začetku spremljelo nezaupanje. Praznik je še zdaj omejen na Rimskokatoliško Cerkev, na nekatere od vzhodnih katoliških Cerkva, Anglikansko Cerkev in Starokatoliško Cerkev.
Preberite si župnijski list v pdf obliki: skala_583.