Ko bo poveličani Sin Božji natančno preiskal in pretehtal življenje človekovo ter izrekel sodbo, bo šel ta v hišo večnosti. V katero? V kakšno večnost? V svojo, v tisto namreč , katero si je zaslužil s svojimi deli: ali v hišo miru in veselja, ali v strahotni kraj večnega trpljenja. Tega poslednjega nas milostno obvaruj […]

V vojski s Filistejci je zapovedal kralj Savel strogi post zase in za vse svoje vojake. Nihče ne sme ničesar zaužiti, dokler ne bo sovražnik premagan: »Preklet naj bo, kdor bi zaužil kako jed do večera, dokler se ne maščujem nad sovražnikom.«

Pravzaprav nista vprašanji »Kdaj boš umrl?« in »Kje boš umrl?« posebno važni, če se z vso resnobo zamislimo v tretje vprašanje: »Kako boš umrl?«.

P. Legnezi, slavni italijanski govornik, je začel nekoč na pepelnično sredo s svojo pridigo na sloveči način: »Moji poslušalci! Povedati vam moram  žalostno vest in bojim se, da vas bom z njo zelo razžalostil; vas vseh se tiče in zato vam jo ne morem zamolčati.«

»Če bosta jedla, bosta umrla.« S strašno ostrino je odmevala ta težka beseda po prekrasnem raju. Knez teme pa se je vmešal v ta odmev in je govoril s sladkobno milino: »Nikakor ne bosta umrla, temveč bosta kakor Bog.«