V vojski s Filistejci je zapovedal kralj Savel strogi post zase in za vse svoje vojake. Nihče ne sme ničesar zaužiti, dokler ne bo sovražnik premagan: »Preklet naj bo, kdor bi zaužil kako jed do večera, dokler se ne maščujem nad sovražnikom.«
(vir: Wikipedia)
župnik v Radovljici 1945–1972
Kraljevič Jonatan pa o tej prisegi svojega očeta ni še ničesar slišal. Zato je pomočil v gozdu palico v panj medu in jedel. S tem je seveda prelomil kraljevo zapoved in po postavi bi moral umreti. To se je pa kraljevemu sinu zdelo prehudo, da bi moral umreti zaradi nekaj kapljic medu. Zato je tožil: »Malo medu sem pokusil in glej, umreti moram.«
Ljubi moj! Kaj drugega je človekovo življenje, kot nekaj medu? Pa komaj se človek spravi, da bi pričel jesti, pa glej, umreti mora. O prav, prav ima Job, ko vzklika: »Človek, od žene rojen, malo časa živi in je z bolečinami napolnjen; kakor cvetlica vzide in se potepta, kratki so njegovi dnevi in število njegovih mesecev je pri tebi, o Gospod.« – Zelo stara je orientalska bajka o potniku, ki ga je v puščavi naskočila divja zver. Potnik skoči v izsušen vodnjak, da bi ušel zveri. Kar na enkrat, na dnu vodnjaka zagleda zmaja, ki že odpira žrelo, da bi ga požrl. Potnik se prestraši in zgrabi za grm, ki je rastel iz špranje ob robu vodnjaka. Ne upa si ven, kjer preži zver in ne upa se spustiti na dno, kjer zija zmaj. Roke mu omagujejo, moči ga zapuščajo. Skoraj bo onemogel zdrknil v neizbežno pogubo. Tedaj zagleda dve miši, eno črno, eno belo, ki glodata korenino, za katero se drži … Potnik vidi to in ve, da je prav gotovo izgubljen; a ko tako visi, ugleda na grmičevjem perju kapljico medu. Željno se stegne in jo posrče.
»Malo medu sem pokusil in glej, umreti moram.« Toda kdaj? Glejte, to je pa ravno najstrašnejše: mi ne vemo bosta miški pregriznili korenino, ki se mi zanjo držimo; ne vemo, kdaj bomo nehali lizati med tega življenja, med, ki mu je primešana tako velika množina grenkega pelina. – Kdaj boš umrl? Ne vem. Ali boš umrl po dolgem življenju, v visoki starosti? Odgovor: Ne vem. Ali boš umrl čez trideset, čez dvajset, čez deset ali čez pet let? – Ne vem. – Ali boš umrl čez eno leto, ali čez nekaj mesecev, morda že jutri ali čez noč? Na vsa ta vprašanja morem odgovoriti samo: Ne vem. – Od smrtne ure pa je tako strašno veliko odvisno – cela večnost, cela večnost je odvisna od nje.
Nekoč je stopil Jeremija h krivemu preroku Ananiji in mu oznanil: »Hoc anno morieris. – To leto boš umrl.« In Ananija je – tako poroča sv. pisec – Ananija je še tisto leto umrl. Teh resnih besed se je poslužil nekoč znameniti pridigar v neki katedrali na novega leta dan: »To leto boš umrl.« Neki vseučiliški profesor je poslušal pridigo in zazdelo se mu je, da je zaslišal v svojem srcu glas: »Ta beseda velja tebi!« Imel je prav; umrl je še tisto leto. Pridigo je je poslušal tudi tamkajšnji nadškof in tudi on je obrnil pridigarjevo besedo nase. Imel je prav; tudi on je umrl še tisto leto. – Vsi ti, so bili opominjani in opomin so sprejeli z vso resnobo, pripravili so se na smrti in gledali so ji junaško v obraz.
Ljubi moji! Odkrito vam povem, da prav nič ne želim, da bi komu izmed vas veljala beseda: »Še v tem letu boš umrl!« – Videl sem nekoč sliko, ki predstavlja učenjaka, sedečega sredi svojih knjig, vsega zamišljenega v svoja učena raziskovanja. Tu vstopi naenkrat skozi vrata smrt, zavita v črn plašč, s koso v rokah. Kakšna groza za učenega moža! Na vse drugo bi bil pripravljen misliti v tistem trenutku, le na smrt ne; ta temni gost se nam je zdel silno neprijeten. Nič čudnega, če zre iz njegovega obraza strmenje, razočaranje in groza. Pa da vam povem resnico, predragi, smrt je skoraj vem ljudem silno neprijeten gost, zakaj le-ti so prav tako globoko zamaknjeni v svoje opravke, kakor oni v svoje modrijan v svoje knjige, mnogi tako globoko, da se zdi, kot da živé le za posvetne, minljive stvari. In zdaj stopi predenj smrt – predenj, ki je ves nepripravljen, ves zmeden. – Zato bi bilo pač dobro, da bi imel vsakdo služabnika ob strani, ki bi nam vsaj parkrat na dan vzkliknil besede: »Pazi na smrt!« Kadar zapustimo hišo, naj bi nam zaklical: »Zgoditi se more, da se nikdar ne več ne vrneš!« Kadar pridemo domov: »Zgoditi se more, da ne boš nikdar več odšel iz hiše!« Kadar vstanemo: »Možno je, da se nikdar več ne boš ulegel!« Kadar se uležemo: »Možno je, da ne boš nikdar več vstal!«
Morda se vam je znana pravljica o smrtnem angelu, ki je prišel h kralju Salomonu in mu dal na božje povelje razne nasvete in modrosti. Tedaj pa stopi v sobo kraljevi kancler, ki še nikoli ni videl smrtnega angela. Smrtni angel in kraljevi kancler oba ostrmita, ko se zagledata. Kaj pa naj bi pomenil ta strmenja poln pogled? Stari Salomonov diplomat, ki je že tako znal razbrati iz pogledov in potez na obrazu človekove misli, se ni vdal nobeni prevari. Vse mu je bilo jasno. Jasno mu je bilo, da ga je smrtni angel označil kot skorajšnjo žrtev. Spoznal je, da se mora hitro odločiti. Tedaj pa se je zgodilo s starim državnim kanclerjem prav isto, kakor se godi s tako mnogimi: čim bližje so smrti, tem dlje časa žele živeti. Zato se je odločil, da bo zbežal kar najhitreje. Prosil je kralja, ki mu je toliko časa služil, naj mu podari najhitrejšega konja. Z njim je zbežal stari diplomat s hitrostjo vetra čez gore, doline in reke, preganjan od pogledov smrtnega angela. Zvečer šele se je ustavil, ves utrujen pri nekem kamenju sredi puščave: tukaj je mislil, da je varen pred angelom smrti. Pa, o groza, koga je dobil kancler na tem samotnem kraju? Smrtnega angela, ki je sedeč na kamenju prav njega pričakoval. Kako silno se je trudil stari gospod, da bi ušel smrti – ne, moj Bog! in zbežal je naravnost v roke. Na beg zdaj ni bilo več misliti. Vedeti pa je hotel kancler, zakaj je angel nad njim tako zastrmel. Zato ga je vprašal: »Povej, zakaj si me zjutraj tako začudeno pogledal?« In odgovoril je smrtni angel: »Bog mi je zapovedal, naj te pričakujem danes na tem kamenju, in vendar sem te videl zjutraj še v Salomonovi kraljevi palači. Nisem namreč smatral za možno, kako naj bi slaboten starček še danes prijezdil toliko tisoč milj daleč k meni. Zato sem se zastrmel in komaj verjel svojim očem; a glej, sedaj si že pred večerom na določenem mestu!« Tako je dejal smrtni angel in starček se je zgrudil mrtev na tla, ubogi starček, ki je prijezdil tako daleč sem, da bi ubežal smrti.
Te umetnosti pa, ki se jo je poslužil Salomonov kancler, da bi zbežal smrti, se oprijemamo in jo preizkušajo dan na dan mnogi tisoči, seveda, žal, brez z istim nesrečnim izidom. Hočejo iti smrti iz poti, a glej, s hitrostjo vetra se bližajo, vsak dan 12 ur in vsako noč 12 ur. Kako daleč pa nam bo prišla smrt na proti, tega pa ne vemo. Morda se bomo srečali z njo že jutri, morda celo danes. Povest starega kanclerja je vžgana nam vsem globoko v telo.
Ljubi moji! Vi ne veste ne ure, ne dneva! Zato: »Estote parati! – Bodite pripravljeni!«
Naslovna fotografija: Smrt blaženega Karla I. Habsburškega (vir: http://www.emperorcharles.org/why-canonize-an-emperor)